Že vrsto let marsikaj postorimo sami in v garažah so se in se še bodo materializirale najrazličnejše zanimive ideje. Enaindvajseto stoletje pa je prineslo tudi nekatere nove možnosti, zaradi katerih lahko govorimo kar o tihi revoluciji. V starih časih, kako čudno se to sliši, je bilo zamudno oblikovati dokumentacijo projektov, še težje pa je bilo razširiti ideje med ljudmi. Ideja ni zanimiva, če jo pozna le posameznik oziroma ozek krog njegovih prijateljev. Njen potencial pride do izraza, ko jo spozna in po možnosti komentira čim več ljudi. Šele takrat vidimo, ali ima ideja tudi poslovni potencial.

DANES JE LAHKO VSAK GEEK

Internet je razširjanje informacij med ljudi obrnil na glavo. Vsak lahko hitro in preprosto oblikuje video, v katerem predstavi idejo, vse skupaj objavi v spletu oziroma na specializiranih spletnih straneh in opazuje odzive spletne skupnosti. Če so pred desetletji »geeki« ustvarjali nore stvari le v svojih delavnicah, kar se nam zdi primernejši prostor kot garaža, ker imamo Slovenci v tem prostoru svoje avtomobile, danes »geeki« v spletu sodelujejo. Tako lahko nastane še veliko uporabnejša stvar, kot je bilo prvotno zamišljeno, če le ni pretiranega strahu, da nam bodo drugi ukradli idejo.

Izmenjava projektov v digitalni obliki (video, besedilo, slike) na specializiranih spletnih straneh je pospeševalec, ki omogoči, da se ideja hitreje razvije. V preteklosti smo v revijah lahko brali, na televiziji pa občasno videli nore delavniške projekte, vendar ni bilo možnosti hitre interakcije z osebo, ki je to naredila. Do neke mere je pri nas še vedno tako, saj znotraj slovenske spletne skupnosti specializiranih strani ni, ni pa tudi prave kulture sodelovanja. Večina se še vedno boji, da bo kdo drug obogatel z našo idejo. V sodobnem svetu tako ne gre. Ta nevarnost sicer obstaja, vendar lahko sodelovanje prinese več koristi kot slabosti. Prav tako bi morali biti manj samokritični. Nobena ideja ni tako neumna, da je ne bi mogli objaviti v spletu. Oglejte si spletno stran www.instructables.com, na kateri boste našli tudi banalne primere projektov tipa, kako iz smeti izdelati robota, ki sploh ni robot. Nekje je treba začeti, saj lahko tudi majhen projekt na podlagi komentarjev spletne skupnosti preraste v kaj večjega. Prek učenja, sprejemanja kritik in napredovanja. Enako velja za manj ročno spretne ali za osebe, ki so še brez izdelanih zamisli. Najprej naredite preprost projekt DIY, ga izboljšujte, poskušajte z zapletenejšimi in prej ali slej se bo tudi vam porodila unikatna ideja.

Revolucijo na področju »naredi sam« so sprožile spletne strani, ki redno objavljajo vse projekte, ki jih pošljejo uporabniki, hkrati pa iščejo svojo poslovno priložnost pri neposredni prodaji potrebnih delov. Uporabniku, ki naleti na zanimivo idejo in bi rad tudi sam sestavil napravo, ki jo ideja opisuje, hitro splahni želja, če potrebnih delov ne dobi čim prej, poceni in preprosto. Iskanje po spletnih katalogih je že ovira, še višja pa postane, če si naredite seznam, greste z njim v trgovino in vam tam povedo, da vsega, kar želite, nimajo na zalogi, lahko pa to naročijo in dobite čez dva tedna. Ljudje smo dokaj nepotrpežljivi in hočemo potrebno gradivo čim prej.

»HEKANJE« KOT VRLINA

Razmah gibanja »naredi sam« je posledica dejstva, da vse bolj sprejemamo idejo, da je izdelava in »hekanje« naprav, ki smo jih kupili, zato da te dobijo nove funkcionalnosti, ki so bližje potrebam, vrlina. Tipičen primer tega je na primer »hekanje« Kinecta. Prva objava uspešnega domačega projekta je sprožila plaz novih in zdaj o tem Microsoftovem izdelku govorimo tudi v povezavi z robotiko. Zelo mogoče je, da bo postal tudi izobraževalni pripomoček. Po drugi strani pa je razmah gibanja posledica politike izdelovalcev naprav, ki čedalje očitneje prirejajo delovanje svojih naprav po meri povprečnega uporabnika. Kdor hoče kaj več ali drugače, lahko to naredi le sam. Na neki način je tudi »odklepanje« Applovih mobilnih naprav rezultat tega!

OD ZABAVE DO RESNIH POSLOV

Gibanje »DIY« je danes v fazi, ki bi jo lahko ocenili kot zabavo, saj gre v večini primerov za zabavne izdelke. Projekti, ki so narejeni za zabavo, pa lahko prerastejo tudi v kaj več. Tudi v novo podjetje in novo poslovno priložnost. S tem pa je povezan denar, ki ga je danes težje dobiti kot pred leti. Tudi za to obstaja spletna rešitev, za katero pa moramo na začetku povedati, da zaradi navezave na Amazonov plačilni sistem žal za zdaj deluje zgolj za ameriške iskalce zagonskega denarja. Se pa lastniki spletne storitve www.kickstarter.com trudijo, da bi delovali tudi mednarodno. Za kaj gre? Oseba z idejo potrebuje zagonski kapital, da izdela določeno količino izdelkov ali plača programerja, da napiše program. Potrebuje x tisoč dolarjev. Idejo čim podrobneje opiše, po možnosti doda videoposnetek ter pove, kaj bodo prejeli vsi tisti spletni uporabniki, ki se bodo odločili prispevati. Donatorji ne dobijo lastništva v podjetju ali vračila denarja, dobijo pa zabavne nagrade, informacije ali izdelek, odvisno od tega, koliko so pripravljeni prispevati. Pred objavo projekt pregledajo in ga šele nato tudi objavijo, skupaj z višino potrebnih sredstev in časovnim rokom (do kdaj bo zbiranje potekalo). Spletni uporabniki, ki se jim zdi projekt zanimiv (ali pa morda nagrada), se odločijo, koliko denarja bodo prispevali, in »plačilo« izvedejo prek Amazonove storitve. Donacija deluje povsod po svetu. V bistvu vpišete svojo kreditno kartico, ki bo obremenjena le, če se bo v dogovorjenem času zbral jasno zapisan znesek. Drugače ne! Tako je doseženo, da iskalec kapitala dobi toliko denarja, kolikor ga potrebuje, da izpolni svojo obljubo, donatorji pa niso na izgubi, če je zbrano manj. Snovalci so med vprašanja in odgovore zapisali tudi vprašanje o strahu pred krajo ideje. Odgovor je jasen in nedvoumen: »Če se bojite tega, potem nimate tu česa iskati!«

Moj mikro, junij 2011 | Jan Kosmač |