Računalniki Raspberry Pi (http://www.raspberrypi.org/) so nedvomno prodajna uspešnica. K temu gotovo prispeva več kot dobro, lahko bi rekli kar odlično trženje, od katerega se lahko učijo tudi najuspešnejši. Dejstvo je, da so bili na tržišču že prej prisotni primerljivi izdelki, ki niso niti približno vzbudili tako velikega zanimanja (na primer Sheevaplug, BeagleBoard). Eden od prvih korakov, ki so jih očetje maline naredili, je bila objava specifikacij komponent strojne opreme in objava predvidene prodajne cene – petindvajset (model A) oziroma petintrideset (model B) ameriških zelencev. No, v praksi se je pokazalo, da to ni niti petintrideset evrov, saj je temu strošku treba prišteti še neizogibne stroške – davek in poštnino, kar znese skupaj slabih štirideset evrov. Če ga torej za primerljivo ceno najdete na kakšnem spletnem portalu (v našem primeru se je našel kar na bolhi - www.bolha.com), je lahko takšen nakup optimalen – praktično nov izdelek dobite le za nekaj evrov višjo ceno, in to takoj.
LE POCENI ALI ŠE KAJ VEČ?
Brez dvoma so objavljene specifikacije maline in že omenjena nizka cena marsikoga pripeljale do odločitve, da izdelek naroči, ko pa je izdelek dobil, je ugotovil, da ne ustreza njegovim potrebam oziroma znanju. Zato lahko napovemo, da bodo cene na portalih višje, dokler bo zanimanje presegalo ponudbo, čez čas pa bodo cene nedvomno padle pod priporočene prodajne, saj bo marsikdo ugotovil, da je kljub prvotnemu navdušenju malina zanj neuporabna. Vrnimo se še enkrat k ceni. Če se vam ta zdi neobičajno ali celo nemogoče nizka, se spomnite na dejstvo, da je za primerljivo ceno mogoče dobiti usmerjevalnik nižjega cenovnega razreda, na katerem lahko teče Linux. Še več, v primeru Pi-ja boste morali dokupiti še napajalnik (ustreza tudi večina napajalnikov za mobilne telefone z mikro USB-priključkom) in opcijsko ohišje, kar skupaj znese še dodatnih dvajset do petindvajset evrov.
Bistvo dobrega oglaševanja je prodajanje zgodbe. Maline ne moremo dobiti kjer koli – naročimo jo lahko le pri podjetjih Farnell (Element 14) in RS Components, a pri obeh je treba čakati na dobavo (v primeru našega spletnega naročila smo bili omejeni celo na naročilo le enega kosa). Drugi kanal so že omenjeni portali (eBay, bolha), ki za višjo ceno (včasih nerazumno visoko) prodajajo bližnjico do želenega izdelka. Se vam zdi, da vse skupaj že rahlo spominja na uporabnike »jabolčnih izdelkov« ob prihodu novih modelov? No, tako kot se za prave »vernike« spodobi, je začel izhajati tudi spletni mesečnik MagPi (http://themagpi.com/), namenjen uporabnikom Raspberry Pi-ja. Lahko rečemo le, da so prve številke vredne pohvale. Del zgodbe je tudi prodajanje poslanstva, s katerim je bil projekt začet – želja po odprtokodnem projektu, ki ni usmerjen le v dobiček in je namenjen izobraževanju. No, kot kupci pa na omenjena dejstva radi hitro pozabimo in iščemo le izdelek s kar se da dobrim razmerjem med vloženo ceno in tistim, kar nam prinaša. To je tudi razlog, zakaj se marsikdo pritožuje in se sprašuje, zakaj ima malina zmogljivo grafiko, nima pa zmogljivejšega procesorja, ali bi nemara ne bilo bolje, če bi bil delovni pomnilnik večji … Resnici na ljubo to drži, a tudi če bi bil procesor hitrejši, pomnilnik pa večji, bi hitro našli uporabnike, ki bi želeli še hitrejši procesor, še več pomnilnika, še, še. Vsak dodaten »če« pa se navsezadnje meri tudi v zelencih oziroma evrih. Če bi imela malina tistih nekaj več »če-jev«, bi bila bistveno dražja, vprašanje pa je, ali bi bila potem zanimiva za tako širok krog kupcev. Zato se spomnimo namena maline – prevzeti vlogo učnega pripomočka, ki je po mojem mnenju najboljši takrat, ko »učenca« s svojo vlogo (na primer hitrostjo delovanja) ne demotivira, hkrati pa mu s pretiranimi možnostmi ne dovoljuje »potuhe« in ga prisili v učenje. In v tej vlogi se Pi pokaže v pravi luči. Nesporno pa je malino zaradi zmogljivosti mogoče uporabiti tudi za katerega od domačih multimedijskih projektov (na primer OpenELEC/XBMC).
IMATE RADI LINUX?
Za izobraževalne namene je zanimiva tudi možnost uporabe vmesnika GPIO (General Purpose Input/Output), prek katerega se lahko Pi sporazumeva z napravami, ki jih izdelamo sami. Več o njem in možnostih uporabe bomo spoznali v kakšni od naslednjih številk. In če naredimo napako in malino uničimo? V tem primeru je lahko v olajšanje misel, da smo naredili napako (iz katere smo se po možnosti nekaj naučili), ki nas je stala »le« štirideset evrov.
Če se vam zdi Raspberry Pi z možnostmi, ki jih ponuja, zanimiv, je dobro, da se zavedate še enega dejstva. Na okolje MS Windows lahko »pozabite«, saj na malini teče Linux, res pa je, da boste v omenjenem OS-u prišli do drugega grafičnega vmesnika. Na domači strani (http://www.raspberrypi.org/downloads) lahko najdemo distribucijo Debian, optimizirano za Pi in Arch Linux ARM, na spletni strani http://elinux.org/RPi_Distributions pa lahko najdemo pot do nekaterih drugih distribucij. Na tem seznamu ne boste našli nekaterih »namenskih« distribucij, ki so osredotočene na posamezne funkcionalnosti (na primer Asteriska na Raspberry Pi http://www.raspberry-asterisk.org/). Zaradi nizke malinine cene ima zelo velik potencial tudi projekt Raspberry Pi Thin Client (http://rpitc.blogspot.com/), saj lahko pomeni resno alternativo komercialnim lahkim odjemalcem.
KOT CLIO
Pi ima pravzaprav vse, kar potrebujemo. Napaja se prek mikro USB-vmesnika, miniaturne svetleče diode pa zaznavajo najpomembnejša stanja (na primer delovanje »diska«, LAN-povezave). Zagon izvedemo običajno prek SD-kartice, tipkovnico in/ali miško pa priključimo prek vmesnika USB. Zaslon lahko priključimo le prek vmesnika HDMI, lahko pa uporabimo tudi videosignal (barve smo dobili šele z nastavitvijo na NTSC) in malino priključimo na TV-sprejemnik ali drugo napravo z videovhodom. No, v praksi pa bomo največkrat dostopali do malinine ukazne vrstice kar prek mrežne (LAN) povezave v okolju ukazne vrstice ali prek grafičnega vmesnika v okolju spletnega brskalnika. Izhodni avdiosignal je dostopen prek klasičnega 3,5-milimetrskega priključka, nekatere pa bo morda motilo dejstvo, da ni vhoda za avdiosignal. V tem primeru moramo uporabiti »zunanjo« zvočno kartico prek USB-vmesnika.
Glede na navedeno je najlažje, če si lahko za nekaj dni sposodite malino pri kakšnem prijatelju ali znancu. Če te možnosti nimate, lahko poskusite z emulatorjem za okolje Windows, ki ga najdete na spletni strani (http://sourceforge.net/projects/rpiqemuwindows/).
Moj mikro, september – oktober 2012 | Marko Koblar
