V ta namen je Evropska skupnost financirala projekt, imenovan MOSAICA, ki je približno enako ambiciozen kot resolucija sama, njegov namen pa je pripeljati »svet v učilnice … in v vsak dom«. Gre za portal oziroma platformo, ki bo omogočala uporabo najsodobnejših orodij socialnih omrežij in novosti, ki jih prinaša Splet 2.0. Kot primer delovanja koncepta so se snovalci odločili za projekt judovske kulturne dediščine. Razlogov za to je več. Kulturno gledano zato, ker gre za narod, ki je že 2000 let v diaspori, ker je s svojo prisotnostjo vplival na mnoge narode v Evropi in po svetu, pa tudi zato, ker je gradivo na to temo, tako slikovno kot pisno, raztreseno po vsem svetu in zato dober primer, kako vključiti sodobne tehnologije v zagotavljanje razumevanja kulturne raznovrstnosti. Vmesnik MOSAICA zato vsebuje geografski informacijski sistem, povezan z izobraževalnimi viri po vsem svetu, vse skupaj pa povezujejo semantične spletne tehnologije. Te so pomembne zato, ker omogočajo povezovanje različnih virov glede na kompleksne jezikovne povezave, in ne le preko hierarhično urejene strukture. Tako je pregled nad tematiko lahko bolj razgiban, predvsem pa bolj interaktiven in za uporabnika zabavnejši.

Pri projektu sodeluje več podjetij iz sedmih držav, med drugim podjetje Xlab iz Slovenije. Daniel Vladušič nam je ob tem povedal: »XLAB je pri projektu skrbel za tehnično plat, vendar smo se pri njem naučili še marsikaj drugega, npr. problemov z intelektualno lastnino pri tovrstnih projektih. Tehnično gledano je XLAB poskrbel za to, da so se vsi deli kode med seboj zlepili v enovito celoto – portal. Recimo torej, da smo bili integratorji, vendar je pri tem treba poudariti, da so partnerji vstopili v projekt z več ali manj že izdelanimi gradniki, ki so jih med potekom projekta zgolj prilagajali. Kaj je to pomenilo za nas? Načeloma vključevanje različnih gradnikov v programsko kodo že samo po sebi ni trivialno. Pri projektu Mosaica je to bilo še toliko težavneje, ker so se morali različni gradniki prikazovati na eni sami spletni strani, pri tem pa so morali med seboj tudi komunicirati. Kaj smo torej storili? V ogrodju GWT (Google Web Toolkit) smo implementirali stran, ki je sposobna komunikacije z našim strežnikom, ta pa potem nadalje komunicira z drugimi strežniki. Tako smo zagotovili, da znajo vsi deli aplikacije med seboj komunicirati in da portal deluje kot enovita celota. Glede na to, da so posamezni deli aplikacije na Poljskem, v Izraelu in v Luksemburgu, je zagotoviti zanesljivo delovanje kar pošten tehnični zalogaj.

Naša vloga je bilo tudi tehnično svetovanje in uvajanje virtualnih ekspedicij – recimo jim kar PowerPointove predstavitve v internetu. Tukaj smo spet uporabili prej omenjeni GWT in implementirali, ker ne najdem boljše primerjave, PowerPointov urejevalnik in predvajalnik na spletni strani. Vse seveda z GWT, dinamično, z dogodki (event driven) in tako naprej. Uporabnik torej svojo virtualno ekspedicijo preprosto »naklika«, pri tem lahko tudi uporabi tudi komponente, kot je npr. kviz, kjer določi vprašanja, odgovore ter akcije pri pravilnih in nepravilnih odgovorih (npr. dinamičen prikaz slike, skok na drugo prosojnico, premik slike …). Zakaj je takšna stvar sploh zanimiva? Še sam Google takrat, ko smo mi že imeli prvo različico, ni imel predstavitev. Tudi danes so njihove predstavitve tehnično manj napredne, kot je bila naša. Seveda smo imeli pri tem nemalo težav, saj je GWT dokaj nestabilna tehnologija, ki pa smo jih večinoma odpravili. Na koncu se je ugotovilo, da učitelji, ki so želeli imeti tako napredne virtualne ekspedicije in so nam naložili takšno delo, v šolah ugotavljajo, da otroci ne sledijo kompleksnim možnostim. Stvar smo raje poenostavili in premaknili kar v Javo, ki teče v brskalniku. No, eden od delov prvotnih virtualnih ekspedicij pa še vedno živi – implementirali smo namreč ekvivalent odjemalca GoogleTalk, ki teče v brskalniku na ravni MOSAICE. Uporabniki torej lahko med seboj komunicirajo brez težav, kar s svojim uporabniškim imenom za aplikacijo MOSAICA, medtem ko brskajo po vsebinah.

In še za konec, kaj smo se naučili? Preprosto, včasih realnost ne sledi možnostim tehnologije. Lep primer so muzeji, ki ne dovolijo kopiranja (navedbi vira navkljub!) slik iz lastnih spletnih galerij. Če želimo njihove slike uporabiti, podajajo nemogoče pogoje, kot je podpis pogodbe, s katero jamčimo, da slika ne bo shranjena nikjer drugje kot v njihovem strežniku. To je, tehnično gledano, seveda popoln nesmisel ...«
www.mosaica-project.eu/

Moj mikro, April 2009 | Zoran Banovič