Tehnologija prenosa podatkov prek električne napeljave je z nami že vrsto let. Na začetku je omogočala nizke hitrosti, z napredki čipov pa so se te povečale. Najbolj običajni izdelki (mi smo si izposodili Linksys PLSK400) imajo nazivno hitrost 200 Mb/s, ki pa jo v praksi le stežka dosežete. Vsaka »napaka« v omrežju, »prehod« prek varovalk, pa tudi razdalja kabla znižajo hitrost. Zadeva je po tej plati podobna brezžičnim omrežjem, ko le s težavo na papirju in na podlagi tehničnih značilnosti naprav ocenimo, kakšne hitrosti bomo pri realni uporabi dosegli.

Če nič drugega, pa je uporaba enostavna. Prav nič nam ni treba nastavljati. Vmesnika sta načelno enaka, le da ima tisti, ki ga bomo namenili na strani naprav, ki jih želimo povezati, vgrajen usmerjevalnik s štirimi priključki (na linijo lahko obesimo štiri naprave). Obstaja tudi model, ki ima vgrajeno brezžično dostopovno točko. Vmesnika na obeh straneh »vtaknete« v stensko vtičnico, in če zasveti zgornja lučka, sta se tudi našla in povezala. Če lučka ne zasveti, potem je nekaj narobe na napeljavi in poiskati boste morali novi vtičnici. Zdaj morate le še na eni strani vmesnik priključiti v usmerjevalnik, na drugem vmesniku pa nanj povezati računalnik ali napravo, ki jo želite priključiti v domače omrežje. Vmesnika ne naredita nič drugega kot podatkovno povezavo, ki jo računalnik oziroma celo omrežje vidi kot še en UTP-kabel domačega omrežja.

Vmesnika sta enostavna, priključite ju v električni vtičnici.

Nato pa z UTP-kablom priključite v usmerjevalnik na eni strani, na drugi pa v računalnik.

Če je vmesnik priključen v razdelilnik (ta ima še prednapetostno zaščito), hitrost prenosa podatkov pade ali pa celo ni povezave.

Vmesnikov ni treba nastavljati, ko zasveti lučka, je povezava med njima vzpostavljena.

Moj mikro, Januar Februar 2013 | Jan Kosmač |