Ideja se je porodila sama. Zakaj le gledati, ko bi lahko imel tudi fotografije opazovanega mikrosveta. Terenski mikroskop je dovolj majhen, da ga je mogoče namestiti na mobilni telefon, ta pa je zaradi svoje majhne leče fotoaparata kot naročen za takšno fotografiranje. Najprej sem poskusil, ali zadeva drži vodo. »Terenski mikroskop« – no, morda bi bila boljša oznaka lupa z nekoliko večjo povečavo – sem približal odprtini fotoaparata na telefonu, zagnal aplikacijo fotografiranja in se prepričal, da se na zaslonu telefona celo nekaj vidi. Naslednji korak je bil logičen. Kako statično namestiti mikroskop, tako da osnovne funkcije telefona zaradi tega ne bodo okrnjene?
ZASILNA REŠITEV
Na mojo veliko žalost omenjenega mikroskopa ni mogoče razdreti, zato sem ga za namen preizkusa ideje na telefon nalepil z dvostranskim lepilnim trkom. Vanj sem poprej izrezal luknjo, sicer se ne bi nič videlo. Zadeva je celo delovala, mikroskop je bil trdno pritrjen na ravno pravšnjem mestu. Ni mi pa dalo miru, da takšna namestitev ni priročna, saj težko nosimo s seboj telefon z »izrastkom« na hrbtni strani, pa tudi fotografiranje brez mikroskopa ni več možno. Vsaj če ga ne odlepite in znova prilepite, ko ga spet potrebujete, hkrati pa upate, da bo lepilni trak še vedno držal. Obstaja boljša rešitev?
IZPOPOLNJENA RAZLIČICA
v eBayu sem našel podobno napravo s sicer le 45-kratno povečavo (iskalni niz: microscope 45X), ki ji je mogoče odviti okular. Zanimiva je tudi cena, v eni ponudbi poldrugi dolar brez davka in transporta. Predlagam, da sočasno poiščete tudi dodatno hrbtišče telefona oziroma vprašate v slovenskem servisu, koliko ta stane. Od tu naprej je preprosto. Okular odvijete in ga s sekundnim ali bolje močnim dvokomponentnim lepilom nalepite na hrbtišče. Ko bi radi uporabljali mikroskop, tega privijte na okular in zamenjajte hrbtišče telefona, sicer pa ga pospravite na varno. Zamenjava je hitra, funkcije telefona pa niso okrnjene. Ker je za dobro fotografijo pogoj mirno držanje mikroskopa na ravno pravšnji oddaljenosti, hkrati pa morate pritisniti tudi na sprožilec, ne bi bilo napak, če si iz malce bolj trdnejše žice oblikujete podstavek. Potrebujete le žico in malce ročnih spretnosti.
IZKUŠNJE V PRAKSI
Oba terenska mikroskopa, kupljeni pri nas in tisti z eBaya, sta opremljena z dodatnim ohišjem, v katerem so baterije in svetilni elementi, diode LED. Te so nameščene tako, da svetloba pada na površino, ki jo opazujemo skozi leče. To je pomembno, kajti če svetloba ni dobra, tudi fotografija ne bo uspela. Po pravici povedano, sta oba mikroskopa ne ravno kakovostna kitajska izdelka. Do veliko boljših slik bi prišli, če bi uporabili kakovostnejše leče, morda še večjo povečavo, a je tak mikroskop tudi dražji. Želel pa sem ceneno rešitev!
Fotografije so posnete s telefonom HTC Desire, katerega fotografski del ima visoko ločljivost (5 megapik), in s fotografskim programom, ki je vanj že naložena. Ker kakovost slednje ni ravno bleščeča, bi se splačalo poiskati primeren program, ki iz fotografskega modula iztisne maksimum. A tudi brez tega so fotografije kar uporabne. Kaj dosti se nisem ukvarjal niti z nastavitvami, le povečavo sem nastavil na največjo možno, sicer je »slika« motiva zasedla le manjši del zaslona telefona, okoli nje pa je bilo vse črno. Bolj kot s tem sem se ukvarjal z iskanjem primernega motiva in se trudil obdržati mirne roke, kar ni bilo vedno preprosto.
Moj motiv pri celotnem projektu ni bil izdelati nekaj hudo tehnološkega in dragega, temveč uporabiti stvari, ki jih imate doma ali pa so poceni, torej si jih lahko privošči vsak. Ima pa zadeva tudi uporabno vrednost. Zakaj pa bi vedno fotografirali le panoramske fotografije ali stvari, ki so vidne s prostim očesom? Prav tako zanimiv je tudi mikrosvet, in tu gre za poceni, a še vedno dovolj kakovostno rešitev za pogled vanj. Če pa imate doma mikroskop z večjo povečavo, razmislite o tem, da bi namesto nakupa dodatka zanj s tipalom (ali namesto nakupa USB-mikroskopa), tudi v tem primeru uporabili mobilni telefon. Najti morate le priročno rešitev, kako ga na mikroskop pritrditi.
Moj mikro, januar 2011 | Jan Kosmač
