Pred slabim letom smo opisali robotke iz družine HexBugs, med katerimi je tudi zelo preprost robotek Nano. Poleg baterije ima samo še motor z nesimetričnim bremenom (vibracijski motor) in na vsaki strani po več nožic iz elastične snovi. Če ga držite v roki, ko je vključen, vibrira točno tako, kot to počne mobilni telefon. Motor namreč obrača protiutež v nosu robotka, ki je zamaknjena na os motorja tako, da s tem ustvarja silo v smeri gor in dol. Sila v smeri navzdol povzroči, da se nožice upognejo, sila v nasprotni smeri pa, da robotek poskoči, nožice pa se zravnajo. Premikanje gor in dol se dogodi nekaj stokrat v sekundi in povzroči, da se robot giblje naprej dokaj hitro. Če trči v oviro, se zaradi trikotne oblike nosu od nje postopoma odbije. Ker je robot občutljiv na ravnost podlage, se giblje sem ter tja, skoraj nikoli premočrtno, zato je njegova pot kaotična in spominja na gibanje ščurka, ki teče prek sobe. Zanimalo nas je, ali lahko nekaj vsaj približno podobnega izdelamo tudi sami čisto brez stroškov.

Najprej sem iskal ustrezen motor, ki je del vsakega mobilnega telefona. Ker ne mečem stvari v smeti brez potrebe, se jih je nekaj nabralo po različnih predalih, zato sem enega razstavil in našel motor, ki se ni dosti razlikoval od motorja v omenjenih robotih. Za telo je primeren star USB-ključ. Tudi teh imam doma nekaj, in več let starega s kapaciteto 128 MB zagotovo ne bom več potreboval. Včasih je dobro, da otroci pri redkih obiskih verige s hitro prehrano izsilijo igračko, ki jo po nekaj dnevih za vedno zavržejo. Še toliko bolj, če vsebuje baterije, zapakirane v ohišje, ki jih drži skupaj. Potrebujete še manjše stikalo. Ker ga na hitro nisem našel in ker ni nujno potrebno, sta ga zamenjali žici, ki ju sklenete, ko želite, da robotek deluje. Položaj posameznih elementov smo »ukradli« iz originalnega robota, za pritrditev pa zadostuje sekundno lepilo. Motor naj bo čim bolj spredaj, v tem primeru sem ga postavil približno na sredino sprednjega dela, tako da utež gleda malce čez rob, baterije pa na spodnji zadnji del. Malce »spajkanja« in zaščite z izolirnim trakom osnova je narejena. Sledil je še izrez nožic iz primerne umetne snovi (malce mora biti elastična), lepljenje in robot je bil narejen.

Izkazalo se je, da sta za dobro delovanje robotka potrebna natančnost in čim manjša teža. Izdelani robot se je gibal, a ne tako dobro kot original. Kar je razumljivo. Doma ne morete izdelati vsega tako natančno, kot to naredijo v tovarni. Je pa možen približek in za nekaj časa je bilo zabavno se igrati z njim.

Moj mikro, junij 2011 | Jan Kosmač |