Fotografiranje z digitalnim fotoaparatom ima v primerjavi z analognim prednikom ogromno prednost – ne zahteva tekočih stroškov. V obeh primerih je sicer potreben nakup fotoaparata, pa naj bo ta analogni ali digitalni, obe tehnologiji za shranjevanje fotografij potrebujeta medij, tu pa se že pokažejo prednosti digitalnega sveta. »Film« v digitalnem fotoaparatu lahko »recikliramo« praktično brez omejitev, torej nam pomnilniška kartica zaradi možnosti ponovne uporabe ne pomeni tekočih stroškov pri fotografiranju, česar pa ne moremo trditi za fotografske filme, ki jih potrebujemo za fotografiranje z analogno različico. Slednji pomenijo stalen tekoči strošek, ki mu prištejemo še stroške razvijanja filma in izdelave slik, če jih seveda želimo imeti. Postopek pri digitalnem fotoaparatu pa vsi poznamo: pomnilniško kartico vtaknemo v bralnik ali pa fotoaparat preprosto priključimo na računalnik z USB-kablom, v nekaterih primerih pa celo prek wi-fi omrežja. Pretočimo slike in že jih delimo, obdelujemo in po želji natisnemo ali pošljemo v tisk. Nemalo je tudi digitalnih fotoaparatov ki omogočajo neposreden priklop na TV-sprejemnik. Vse to pa smo v času, ko digitalnih fotoaparatov ni bilo, lahko počeli šele potem, ko smo vse posnetke razvili in jih z optičnim bralnikom prenesli v računalnik.
Razvoj tehnologije nam je prinesel tudi možnost sprotnega ogleda posnetkov, kar omogoči tudi tistim, ki nimamo preveč dobrega smisla za fotografijo, da sem in tja naredimo dobro sliko. Vaja pač dela mojstra, in če smo bili nekoč na dopustu »oboroženi« z dvema fotografskima filmoma s 24 ali 36 posnetki, si danes v žep vtakneš nekaj gigabajtno pomnilniško kartico, ves dopust slikaš kot nor, na koncu pa ugotoviš, da je še pol kartice prazne. Zagotavljam vam, da bo od posnetih 2000 fotografij vsaj 36 takšnih, ki vam bodo všeč. Pa pustimo zdaj to in poglejmo, kako lahko »rešimo« stare fotografije pred pozabo.
REŠEVANJE STARIH FOTOGRAFIJ
Doma imamo skrbno spravljene stare fotografije, katerih kakovost iz leto v leto nekoliko peša. Ker bi jih radi shranili tudi za prihodnje rodove, se bomo prej ali slej morali odločiti za digitalizacijo. To početje je vsekakor zamudno, a vam po opravljenem delu rezultati pričarajo nasmešek na obraz. Prednost digitalizacije ni samo ta, da si fotografije urejamo, delimo z drugimi in ogledujemo na računalniku, TV-sprejemniku ali projektorju, največja dolgoročna prednost je vsekakor ta, da bodo fotografije ves čas ohranile prvotno kakovost. Če boste torej lepo skrbeli za izdelavo varnostnih kopij, boste tudi ob svojem stotem rojstnem dnevu lahko obujali spomine na otroška leta, in to v polnih in živih barvah (kolikor jih boste takrat sploh še razločili). Papirnate fotografije poleg staranja napadajo še tegobe umazanije, zmečkanin, odrgnin in izgube. Ker pa smo vestni, imamo spravljene negative nam dragocenih posnetkov. Te lahko uporabimo za digitalizacijo fotografij, brez strahu, čeprav smo v dolgih letih kakšno izgubili, zmečkali, počečkali ali polili.
Možnosti za digitalizacijo negativov v domačem okolju ni nešteto, na voljo imamo optične bralnike z vmesniki, ki omogočajo skeniranje negativov, in pa namenske optične bralnike negativov in diapozitivov. Slednja možnost se mi je v nekem trenutku zdela izredno privlačna, zato sem se odločil, da tako arhiviram stare posnetke.
NA POMOČ PRISKOČI PLUSTEK
V podjetju Conrad Electronic, d.o.o. (www.conrad.si), so mi za nekaj dni odstopili optični bralnik OpticFilm 7500iSE. Namesto velike A4-naprave z vmesnikom za negative sem domov prinesel malo škatlo velikosti 272 x 120 x 119 mm, priložena pa sta bila še dva nosilca, in sicer za 35 mm film (6 okvirjev) in za diapozitive (4 okvirji). Nosilec za klasičen 35 mm film me je takoj razočaral, saj nima potrebnih mehanizmov za fiksiranje, zato potrebujemo malce več spretnosti pri vstavljanju filma – da je naravnost, saj nikakor ne želimo slike skenirati postrani. No, te težave pri drugem nosilcu ni, saj diapozitive fiksno vstavimo v držala.
Napravo prek USB-vmesnika priključimo na računalnik (podprti so operacijski sistemi Microsoft Windows 2000/XP in Vista), namestimo priloženo programsko opremo (gonilniki in programi Presto SilverFast SEPlus iSRD, Page Manager 7.10 in Presto ImageFolio 4), s katero si pomagamo pri digitalizaciji svojih papirnatih oziroma folijskih spominov.
In že začnemo z digitalizacijo. Ta poteka hitro, rezultati pa so na povsem zadovoljivi ravni. Za to poskrbijo optična ločljivost 7200 x 7200 dpi ter strojni Multi Exposure – večkratna strojna osvetlitev skenirane površine, in Multi Sampling – večkratno vzorčenje in 48-bitna vhodna in izhodna barvna globina. Optični bralnik je namenjen zajemanju 35mm filmov, za optimalno delovanje pa zahteva priključek USB 2.0. Priložena programska oprema je sicer dovolj zmogljiva za osnovno rabo, tisti zahtevnejši pa bodo posegli po alternativni programski opremi. Naprava ima na prvi strani še dva gumba, ki po namestitvi programske opreme omogočata njen zagon s preprostim pritiskom gumba. Cena naprave, ki znaša kar 349 evrov nikakor ni prijazna žepu, priložena torbica, ki omogoča varno prenašanje naprave, pa morda namiguje k temu, da se odpravite z napravo do prijateljev in s skupnimi močmi digitalizirate še njihove spomine.
Moj mikro, november 2008 | Uroš Florjančič |
