Daleč od tega, da sem kolesarski navdušenec, oziroma je prva stvar po prihodu na delo tuširanje. Spotil sem se podobno kot tisti, ki se za pol krajšo razdaljo vozijo pet minut manj, tako rekoč nič. Tudi moja kondicija je bolj ali manj na psu, a rezultat je vseeno dober.Celo tako dober, da ob lepem vremenu za avto niti ne želim slišati, saj se vozim skoraj enako časa, morda minuto ali dve počasneje. Skrivnost se skriva v kolesu, ki ima dodaten pogon, električni.

KRATKA ZGODOVINA KOLESA

Za kolo, kot ga poznamo danes, je bilo potrebno kar nekaj odkritij. Začetki segajo v 17. stoletje, ko je Francoz Comte de Sivrac naredil nekaj, kar bi danes prej označili za skiro, kot kolo. Temelj je bil postavljen, a do pravega kolesa je bilo treba počakati še dve stoletji. Ena od večjih težav je bil prenos moči na pogonsko kolo, kar so rešili tako, da so na prvo kolo dali pedala. Ker je bil en obrat pedala enakovreden enemu obratu kolesa, hitrost ni bila ravno velika, zato so povečevali sprednje kolo. Da si se zavihtel nanj, si potreboval kar nekaj spretnosti. Na srečo se je nekdo domislil, da bi lahko z verižnim prenosom moč prenesel na zadnje kolo ter s tem postavil temelje modernega kolesa. Potreben je bil le še izum gospoda Dunlopa, ki je omogočil mehkejšo vožnjo (zračnice), in že imamo moderno različico.
Nadaljnji razvoj ni bil tako silovit, kot bi pričakovali, saj se je v tistem času začelo uveljavljati drugo prevozno sredstvo, avtomobil. Čeprav dražji, je bil hitrejši in udobnejši. Voziti kolo po dežju pomeni biti moker do kože, če ne od dežja, pa od lastnega znoja. Kolo prav tako nima gretja, razen seveda lastnega voznikovega, prav tako je dokaj neprimerno za prevoz tovora. Zato ni čudno, da so kolesa v zadnjih sto letih ostala bolj ali manj podobna. Glavne inovacije so bile na področju novih materialov, na podlagi katerih je postalo lažje in s tem okretnejše, a kaj posebej revolucionarnega se ni zgodilo. Tudi povprečna hitrost vožnje ni pretirano narasla, če ne štejemo športnikov, a kot kažejo novice, jim tam velikokrat pomagajo nedovoljena sredstva. Normalna vožnja, pri kateri se povprečna oseba ne utrudi oziroma od nje ne začne teči znoj v potokih, je še vedno pod 20 km/h. Za kaj več je že potrebno več moči in s tem segrevanja telesa. Ni najprijetneje priti ves prepoten v službo, če nič drugega bodo vaši sodelavci začeli vihati nosove.

PREDNOSTI SE VEČAJO

Kljub tem težavam ima kolo kar nekaj prednosti pred drugimi prevoznimi sredstvi. V mestni gneči je lahko pot na krajše razdalje bistveno hitrejša, kot z avtomobilom ali avtobusom. Če upoštevamo še čas iskanja parkirnega prostora, je kolo v še dodatni prednosti. Parkirnega prostora praktično ne potrebuje, najboljša je urejena kolesarnica, včasih je dovolj tudi ograja ali kaj drugega, da ga lahko priklenemo. Vzdrževanje je razmeroma enostavno in poceni, loti se ga lahko skoraj vsak. Še zadnji razlog, v primerjavi z avtomobilom je smešno poceni, njegova poraba pa nekaj kalorij. Zaradi teh lastnosti je še vedno zelo priljubljeno in ima svoje mesto v skoraj vsakem gospodinjstvu.

NA POMOČ PRISKOČI ELEKTRIKA

V času vse večje naftne krize postajajo alternativna goriva čedalje bolj iskana in eno izmed njih je tudi električna energija. Poskusi avtomobilskih tovarn so bolj ali manj še v povojih, v ospredju so hibdridna vozial, ki imajo oba pogona, bencinskega in električnega. S tem rešujejo najbolj žgočo težavo električnih pogonov, shranjevanje energije. Ko zmanjka elektrike oziroma se avto začne premikati hitreje, se vklopi bencinski motor Mestna vožnja, ki zahteva kar nekaj čakanja pred semaforji ali v kakšnem prometnem zamašku, je idealna za kombiniran pogon. Za počasno vožnjo je elektromotor odličen, medtem ko je bencinski ugasnjen in s tem varčuje z energijo.
Podobno idejo lahko uporabimo tudi na kolesu, dodamo mu električni motor in baterijo. Za razliko od avtomobila je tu treba polniti baterijo prek električnega omrežja, sicer bi postala vožnja pri polnjenju podobna osvajanju Vršiča. Baterije pri električnih kolesih zdržijo za približno 25 do 40 km vožnje, kar je na prvi pogled zelo malo, po drugi strani pa dovolj za vsakodnevno vožnjo. Za razliko od vozil, ki so le na električni pogon, pride tu dodatna človeška moč zelo prav, kajti če zmanjka elektrike, se lahko še vedno peljemo dalje. Glavno dodatno težo kolesa pomeni baterija, ki jo lahko brez težav odstranimo in s tem dobimo čisto navadno kolo. Oziroma če imamo dve bateriji, da ne čakamo na polnjenje prve, vstavimo drugo in se peljemo dalje.

Z MIŠICAMI ALI BREZ

Električna kolesa lahko razdelimo na dve skupini, glede na uporabo elektromotorja. Prva omogoča vožnjo brez pomoči mišic, druga, zanimivejša pa le dodaja moč in ne omogoča samostojne vožnje na električni pogon. Glede izrabe energije je druga možnost vsekakor bolj ekonomična, poleg tega omogoča daljšo vožnjo. Zaradi zakonodaje je hitrost pri vseh teh kolesih omejena na 25 km/h, od tu naprej je pogon v celoti odvisen od človeških mišic.
Tudi postavitev elektromotorja je od proizvajalca do proizvajalca različna. Starejši modeli so imeli največkrat zunanji motor, vsi novejši pa ga imajo v pestu, kjer je njegov izkoristek najboljši. Zanimivo je, da smo opazili tudi električna kolesa, kjer je elektromotor v sprednjem kolesu. Nekateri proizvajalci dodajajo moč z elektromotorjem kar na pedala, a je tu izkoristek slabši. Tudi postavitev akumulatorja je različna, čeprav slednje nima velikega pomena za boljši izkoristek. Mnogi imajo baterijo za sedežem, kar podaljša kolo za nekaj centimetrov. Druga možnost je kar na prtljažnik, a se s tem poveča obremenitev zadnjega kolesa. Najelegantnejše so rešitve s postavitvijo elektromotorja v sredinski okvir, saj je tako teža enakomerneje razporejena.

ELEGANTNO IN PREPROSTO

Preizkusili smo kar nekaj električnih koles in brez težav lahko zapišemo, da smo bili navdušeni. Vožnja je elegantna, preprosta in se praktično ne razlikuje od vožnje z navadnim kolesom. Občutek je še najbolj podoben vožnji po hribu navzdol, čeprav se peljete po ravnini. Znani proizvajalci zaenkrat to področje puščajo bolj ali manj ob strani, se pa zato najde kar nekaj znanih imen s sorodnih področij, kot sta recimo Mercedes in Aprilia. Poleg njiju se najde še kar nekaj drugih, a večinoma kitajskih in tajvanskih imen.
Cena je različna in se začne pri 400 evrih, sega pa tudi preko 2000 evrov. Za najdražje modele boste lahko odšteli toliko kot za cenejši avtomobil. Veliko je odvisno od tipa akumulatorja, ki je lahko svinčev, NiMH ali Li-ion, pa tudi od izdelave in opreme kolesa. Kot smo že omenili, se najbolje obnesejo kolesa, ki jim elektromotor dodaja energijo. Vendar bodite tu previdni, nekateri modeli namreč nimajo zveznega dodajanja, ampak ob poganjanju takoj pospešijo do največje hitrosti. Proizvajalci ta problem rešujejo na različne načine, nekateri uporabljajo fotocelice, ki merijo obrate pedal ter s tem regulirajo moč. Vsekakor se splača narediti kak krog, preden ga kupite.
Električno kolo, da ali ne, ni preprosta odločitev. Ponudbe je sicer kar nekaj, pravega povpraševanja pa zaenkrat še ni. Kot smo izvedeli, je največ povpraševanja pri starejših ljudeh, ki jim tako kolo olajša vožnjo. Povpraševanje je tudi po zložljivih modelih, saj so majhni in primerni za ladje oziroma kampiranja. V mestih jih zaenkrat ne srečamo ravno veliko, a morda bo cena naftnih goriv naredila svoje.

Alan Orlič