V primerjavi z leta 1998 predstavljenim prvim sistemom MindStorms gre pri različici NTX za velik kakovostni preskok. Vsi trije servomotorji so opremljeni z merilniki vrtljajev. Delovanje teh je moč opaziti pri opazovanju premikanja robotskega tricikla (predlagani robot), ki se »pelje ravno«, tako da neprestano korigira delovanje dveh motorjev. Vsako od dveh pogonskih koles poganja po en motor. Sistem ve, za kolikor stopinj se je en motor obrnil, in prilagaja napetost na obeh motorjih tako, da se oba vrtita enakomerno. Dejansko vožnja spominja na majhno »cikcakanje« na ravno poti. Vključeni merilniki omogočajo natančno upravljanje delovanja motorjev, vendar moramo po drugi strani točno vedeti, kaj želimo doseči. In to v številu polnih obratov motorjev, številu stopinj obrata motorja znotraj enega obrata ali v sekundah delovanja motorjev.

Procesna enota, malce za šalo jo lahko imenujemo kar »opeka«, saj je daleč največji sestavni del, lahko na enkrat upravlja s tremi motorji in štirimi tipali. Tipalo zvoka razloči med bolj ali manj glasnim zvokom. Podobno velja tudi za svetlobno tipalo, ki ne vidi v barvah, temveč vidi v sivih odtenkih. Ne more sicer ločiti malce manj rdeče od bolj rdeče, lahko pa loči modro od rdeče. Na voljo sta še tipali za dotik in ultrazvočno tipalo, ki je namenjeno zaznavanju bolj ali manj oddaljenih ovir.

PREMALO ZMOGLJIVO?

Že takoj ko sem uspešno sestavil in sprogramiral prvega robota, se mi je zastavilo nekaj vprašanj glede zmogljivosti procesne enote. Štiri priključna mesta za tipala kmalu postane premalo. Do nadaljnjega se bom moral s tem sprijazniti. En priključek pa je boljši od drugih treh (združljiv z IEC 61158 Type 4/EN 50 170), kar da slutiti, da bo ta uporabljen za bodoče nove elemente, ki bodo morda vsebovali tudi dodatek, ki bo povečal število sočasno priključenih tipal. V Legovi spletni prodajalni (www.lego.com) je poleg kompleta moč kupovati posamezne motorje, tipala − dodano je tipalo kompas, ki ga v osnovnem kompletu ni − in procesne enoto (cene med 20 in 134 dolarji) in tako povečati zbirko delov za sestavljanje robotov.

Poleg omenjenih priključkov sta v procesni enoti še vmesnika USB in bluetooth, prek katerega lahko program iz računalnika prenesemo v enoto ali pa robota upravljamo z mobilnim telefonom z bluetoothom – po pravici povedano, te možnosti nisem preizkusil. Bluetooth pride do izraza tudi za komunikacije med več procesnimi enotami NTX. Procesor je 32-bitni, a ima le 256 KB pomnilnika, od katerega je načeloma malce več kot 100 KB namenjenih uporabnikovim programom. To pomeni, da mora biti ta izredno čist, brez dodatne navlake, če ne želite opozoril o napaki zaradi prekoračitve pomnilnika. Iz prakse vam lahko povem, da za golo premikanje motorjev in pridobivanje podatkov iz tipal pomnilnik v večini primerov zadošča. Kakor hitro pa želite, da robot na svojem zaslonu večkrat prikaže različne grafike ali predvaja različne zvočne učinke, trčite ob težavo. Hitro je pomnilnika premalo. Žal nisem zasledil razširitvenega mesta za povečanje pomnilnika, zato lahko zatrdim, da tega Lego nima v načrtu. Ali pa bo nekoč v prihodnosti na trg poslal novo procesno enoto, kdo bi vedel ...

S KLIKI DO PROGRAMA

Osnovni način programiranja je izveden z izbiranjem programskih blokov (jezik NXT-G) ali pa, kar je preprostejše, preprosto tako, da že izdelane programe prenesete s spletne strani in jih potem po potrebi dodelate. V obeh primerih je treba poznati nekaj osnov programiranja. Da ne bi šel preveč v podrobnosti. Možno je uporabi zanko (LOOP), ki določeno sosledje blokov ponavlja v nedogled, ali določeno število ponovitev in »križišče« (stavek IF), ki glede na izpolnjen pogoj izvede eno od dveh sosledij. Poleg osnovnih programskih blokov, povezanih neposredno z upravljanjem motorjev, tipal in delovanja procesne enote, so na voljo še dodatni bloki, na primer za generiranje naključnih števil, matematični in logični izrazi ter vključevanje spremenljivk. Vsak od tako izvedenih programov ima lahko več poti oziroma stez, na primer eno stezo za upravljanje premikanja, drugo pa za zvočne učinke, ki se izvajajo sočasno. Steze lahko začnete na začetku programa ali po izvedbi določenih blokov na osnovni stezi.

Naprednejši način je »risanje« povezav – žic med bloki. Podatek, ki nastane v izvornem bloku, na primer število obratov motorja od začetne točke do ovire, lahko prenesete v naslednji blok. Če prvi povzroči premikanje do ovire, za katero ne vemo točnega položaja oziroma se ta spreminja, lahko drugi robota vrne na izhodiščni položaj. Ta način programiranja zahteva več znanja, predvsem pa se moramo zadevo naučiti uporabljati. Skupnost, ki nastaja okoli tega izdelka, omogoča še veliko več, tudi orodja za neposredno programiranje (mimo osnovne programske opreme), a to je že druga zgodba.