Kot za vsak še tako priljubljen segment vsakdanjega življenja, ki je postal sam po sebi umeven, se najde skupina ljudi, ki ga zavračajo. To je običajen pojav in tudi družabna omrežja pri tem niso izjema. Večina teh ljudi jih zavrača iz običajnih razlogov: nimajo časa zanje, morda jih ne zanima, ne čutijo potrebe po njih, ali pa so jih preizkusili in jih niso pritegnila. Z njimi se ne ukvarjajo več, ker do njih nimajo stališč, niti ne čutijo potrebe, da bi jih imeli. Prav. Kljub temu obstaja še manjši segment prebivalstva, ki družabna omrežja zavrača, in to precej čustveno izrazito. Nekateri so zgolj radovedni, kaj druge pri njih tako privlači, nekateri pa do njih gojijo malce vzvišen odnos, nekako podobno kot po forumih širne Slovenije vsi ponosno pljuvajo po Kmetiji in se zaradi tega počutijo izjemno dobro.

Kritiki teh omrežij so tudi posamezniki, ki so se pač odločili, da jih ne bodo niti preizkusili, kar pa jih ne moti, da si ne bi o njih ustvarili izrazito negativnega mnenja. Kar je seveda vse lepo in prav, toda tisto, kar preseneča, je močna trma, s katero zagovarjajo svoje mnenje. Ne gre za indiferentnost, ampak vkopano stališče, kot da gre za vprašanje življenja in smrti. Takšen osebno zelo motiviran in angažiran odnos proti nečemu, česar nočeš, je dokaj zanimiv pojav, ki kaže, da imajo s to neželeno rečjo veliko strastnejši odnos, kot bi si hoteli priznati.

ARGUMENTI KRITIKOV

Kritiki pri tem postrežejo z vrsto razlogov, ki pa ne služijo objektivni sliki, ampak gre za iskanje čim krajše poti do njihove resnice, ki bo potrdila vnaprej ustvarjeno mnenje. Eden od pogostih argumentov je to, da so družabna omrežja le slabo prikrit mehanizem za oglaševanje (spam). Res je, oglaševanje je na Facebooku dokaj agresivno, zato se zdi, da imajo kritiki kar prav. Razmišljam, da bi ga zato nehal uporabljati, kajti reklam res ne prenesem. No, zdajle grem ugasniti TV, ker me motijo reklame za pralne praške. Hm, pa radio tudi, ker mi nekdo v hitri spakedranščini lokalnega narečja hoče prodati avto. Pa ven tudi ne bom več hodil, ker so vsepovsod reklamni panoji. Tudi skozi okno ne bom več gledal, ker jih vidim čez cesto. Časopisov in revij ne bom več bral, ker so v njih reklame. Tudi v kino ne bom hodil več, ker so tam reklame. Tudi z vlaki in avtobusi se ne vozil, ker so oblepljeni z reklamami. Tudi po spletu ne več deskal, ker je poln reklam. Naredil bom križ čez e-pošto, ker vsak dan dobim vsaj nekaj reklam. Tudi guglal ne bom, ker poleg rezultatov iskanja vedno dobim še reklame. O, groza, tudi v Facebooku so reklame? Kritiki družabnih omrežij imajo z argumentom spama sicer prav, a pri tem (priročno?) pozabijo, da je pravzaprav že ves svet na milost in nemilost prepuščen spamu. Vsaka površina velikosti 2 x 2 metra je prekrita z reklamo, vsak medij jih je poln. Izpostaviti le to plat družabnih omrežij in jo demonizirati do amena, je bodisi zelo kratkovidno ali pa nalašč zavajajoče.

Najpogostejši argument kritikov pa je najbrž tisti, da stike že vzdržujejo na klasične načine in da ne potrebujejo novega. Prav, a kakšni so ti klasični načini? Navadna e-pošta to že dolgo omogoča, pravijo. Zanimivo, kajti takšno vzdrževanje stikov 1-1 omogoča tudi telefon, in to že dolgo. Zakaj ne uporabljajo zgolj tega? Še več, vzdrževanje stikov omogoča navadna pošta, in to že stoletja. Hm, navsezadnje lahko stike že tisočletja vzdržujete z dimnimi signali. A vendar jih danes nihče več ne. Zakaj? Ker je vsak naslednji način vzdrževanja stikov priročnejši. Navadna pošta seže dlje kot dimni signali. Telefon je hitrejši od navadne pošte, v nasprotju z njo pa lahko e-pošto preberete ne glede na to, kje na svetu ste trenutno.

EDEN Z VSEMI

So torej družabna omrežja naslednji korak v komuniciranju ali le modna muha? Ne eno, ne drugo. V evoluciji komuniciranja so kvečjemu dopolnitev s poudarkom na odnosih tipa 1-n, medtem ko se e-pošti s poudarkom komuniciranja 1-1 za zdaj še ni treba bati, da bo hitro zastarela. Če prej naštete oblike komuniciranja primerjamo z velikim mestom, kjer se vsak prebivalec do drugega prebivalca vozi izključno le s svojim avtom, potem so družabna omrežja avtobusi lokalnega prometa, s katerimi se prebivalci skupaj peljejo proti cilju. Takšen način namreč omogoča največjo mantro sodobne družbe: pasivnost. Če se morate pri »starih« načinih komuniciranja angažirati in za vsakega posameznika ustvariti sporočilo, ki mu ga želite predati, gre v družabnih omrežjih za obraten proces: sporočilo napišete, objavite, nato pa ga prebere množica ljudi. To sicer s CC-ji delno omogoča tudi e-pošta, toda če je ta lastnost pri e-pošti kvečjemu uporaben dodatek, je v družabnih omrežjih osrednja lastnost, če ne kar osnovni temelj. Ta vmesna stopnja med bloganjem in e-pošto uresniči svojo obljubo, da se zbližate z bližnjimi (pa tudi oz. predvsem z oddaljenimi) prijatelji, pa naj se to sliši še tako absurdno (navsezadnje, prijateljstvo namreč že pomeni bližino, kajne?). Čeprav, hmmm, od adventa družabnih omrežij po e-pošti ne dobivam več PPS-jev z angeli in newagerskimi mislimi za lep dan. Pa smešnih filmčkov in slik tudi ne. Hja, postali so le še linki v družabnih omrežjih.

DOPOLNILO, NE NADOMESTEK

Roko na srce, družabna omrežja res niso nedolžna. Argument kritikov, da prevelika virtualizacija stikov vodi v preveliko fizično osamo, ima sol. Če se zalotite, da so se vaši petkovi večeri spremenili nakup piva, ki ga srkate pred zaslonom računalnika, medtem ko se »družite« v spletu, je morda res čas za globlji premislek. Družabna omrežja so kvečjemu dopolnilo siceršnjemu družabnemu življenju, ne pa njegov nadomestek. Tudi tu velja ključna beseda modrecev: premišljenost in zmernost, kar navsezadnje velja za vse stvari v življenju, od pitja alkohola do vožnje z avtomobili, uporabe računalnika … Ob modri uporabi teh stvari so koristi nedvomno veliko večje od morebitnih škodljivih posledic.

Najbrž se tale sestavek bere kot opravičevanje odvisnosti od družabnih omrežij. Kdo ve, morda pa sem res na prvi stopnji odvisnosti (zanikanje). Morda pa ne, kajti če se povrnem k začetnemu vprašanju, bi rekel, da tudi če so Facebook, Twitter in podobni le modne muhe in od njih čez pet ali deset let ne bo ne duha ne sluha, pa se »bojim«, da način množične komunikacije, kot so ga vzpostavili, ni modna muha. Vpeljali so koncept, ki so se ga ljudje tako navadili, da se ga ne bodo več odvadili.

Ime Facebook je torej morda modna muha, njegova zasnova pa ne. Mlajše generacije so ga že vzele za svojega, za nove pa bo nekaj popolnoma normalnega in vsakdanjega. Nekaj, brez česar ne gre več. Douglas Adams je nekoč lepo povzel človekov odnos do novotarij: kar na svetu obstaja takrat, ko se rodiš, je normalno in naravno. Vse, kar nastane med tvojim 15. in 35. letom, je zanimivo, revolucionarno in s tem lahko narediš lepo kariero. Tisto pa, kar nastane po tvojem 35. letu je odveč, narobe, nenaravno in nasploh katastrofa. Če pogledamo starostni profil kritikov družabnih omrežij, ugotovimo, da je pokojni Adams (spet) imel prav.
Oziroma, če si sposodim slovit zaključek znanega računalniškega kolumnista: lahko se seveda tudi motim.

Moj mikro, Januar 2010 | Matej Frece