Za prave pianiste ni niti najmanjšega dvoma. Zanje ima še vedno edino veljavo le pravi mogočni glasbeni inštrument, izdelan iz skrbno izbranih lesov, uglašen od pravega mojstra in postavljen v dvorano ali sobo s čim boljšo akustiko. Če ima naziv znamke Steinway ali Boesendorfer, še toliko bolje (beri: dražje). Drugo vprašanje pa je, kaj preostane preostalim smrtnikom, ki bi v lastnem studiu radi imeli kakovosten zvok velikega klavirja, in to brez prevelikih pretresov v družinskem proračunu.

Če zanemarimo manjše različice klavirjev, kot so pianino, električni klavir in podobni inštrumenti, nam preostane še množica navideznih inštrumentov v programski obliki različnih zmožnosti in kakovosti. Kot igrača bi zadostovali tudi zvočni vzorci cenene zvočne kartice, ki pa pri resnejšem ustvarjanju nimajo česa iskati.

SPECIALIZIRANI KLAVIRSKI ZVOČNI VZORCI

Vienna Symphonic Library Boesendorfer Imperial
Bolj specializirani zvočni vzorci vsebujejo za več gigabajtov zvočnih vzorcev, med katerimi je Vienna Symphonic Library Boesendorfer Imperial s svojimi 54 GB (!) nedvomno med najobsežnejšimi. Od kod pravzaprav tako obsežna knjižnica, saj gre vendarle zgolj za en glasbeni inštrument?

Omenjeni klavir je sam po sebi poseben v tem, da ima nekoliko večji razpon v basovskem registru (skupaj 97 tipk). Vsaka nota je večkrat vzorčena (posneta) z dveh različnih perspektiv poslušalca, kar nam daje kar 2 x 4675 zvočnih vzorcev v 24-bitni tehniki in 44,1 KHz vzorčenju. Vsi vzorci so natančni akustični posnetki in delujejo brez manipulativnih orodij, kot je sicer v navadi pri vzorčevalnikih. Poleg osnovnih tonov v različnih dinamikah so tokrat vzorci zajeli tudi vrsto naravnih resonančnih tonov iz položajev, kadar uporabljamo pedala klavirja.

Ni treba posebej poudarjati, da omenjena armada zvočnih vzorcev za delovanje potrebuje brezhibno nastavljen in zelo zmogljiv računalnik z vsaj dvema hitrima diskoma, od katerih je eden namenjen neposrednemu branju zvočnih vzorcev v realnem času. Posnetek klavirja je sicer le eden izmed mnogih inštrumentov, ki jih Vienna Symphonic Library ponuja v svojem katalogu. Obstaja še precej obsežnejša knjižnica orkestrskih in drugih glasbil, zato dandanes sploh ni več tako nenavadno, da producenti in tehniki v studiih vzporedno upravljajo večjo četico računalnikov.

Native Instruments Akoustik
Malce manj obsežen po velikosti knjižnice, zato pa nekoliko bolj raznolik je posnetek klavirja Akoustik proizvajalca Native Instruments. Ponuja namreč štiri klavirje v enem, med katerimi sta tudi prej omenjeni Boesendorfer in Steinway D. S programom Akoustik torej dobimo ravno tako vrhunske posnetke legendarnih klavirjev, ob tem pa za odtenek manj obremenjenem računalniškem sistemu (knjižnica ima 15 GB).

Morda pa bi bila knjižnica omenjenega klavirja za marsikaterega uporabnika in njegov računalnik še vedno prevelik zalogaj, a brez panike. Obstaja še vrsta manj obsežnih, a zato ne dosti manj kakovostnih zvočnih modulov omenjenega inštrumenta.

True Pianos
True Pianos je gotovo mali biser med njimi, saj omogoča kakovostne rezultate tudi tistim ustvarjalcem, ki ne nadgrajujejo računalnika vsako leto. V praksi naj bi osnovni modul namreč deloval tudi v sistemih, ki imajo zgolj 128 MB delovnega pomnilnika. To mu omogočata pametna tehnika modeliranja in optimalna izraba zvočnih vzorcev, ob tem pa je celotna knjižnica zanemarljivo majhna v primerjavi s prej omenjenima gigantoma. Ali je to slabost, ki se sliši tudi v praksi, pa presodite sami ob poslušanju demo posnetkov v spletu: www.truepianos.com/demos.php .

Vsekakor je zanimivo dejstvo, da kljub preprosti zasnovi ta navidezni klavir nima težav glede polifonije. Mnogokrat v preteklosti smo ob igranju s še tako kakovostnimi zvočnimi vzorci lahko slišali brutalno prekinjene tone, ki niso mogli izzveneti do konca, saj je bil prag polifonije prekoračen. Zaradi teh dejstev in svoje preprostosti je ta klavirski modul primeren tudi za glasbene odre.

KONTROLNA KLAVIATURA

Vsi trije omenjeni klavirji delujejo kot vtičniki v okviru večine standardnih avdio sistemov (Win in Mac OS) kot tudi v obliki samostojnega programa.

Da pa računalnik skupaj s katerim izmed programov ne bo zgolj še ena škatla, iz katere bruha zvok, pa moramo poskrbeti tudi z izbiro primerne kontrolne klaviature. Z njo bomo svoj klavirski zvočni modul upravljali, torej igrali na navidezen klavir.

V tukajšnjih sestavkih pogosto poudarjam, da mora biti MIDI (USB) klaviatura za resno delo v studiu odzivna na dinamiko igranja, vendar se bojim, da v tokratnem primeru ta minimum ne bo dovolj. Vsi omenjeni zvočni moduli namreč posnemajo zelo mogočen inštrument, kateremu bistveni del široke dinamične odzivnosti daje tudi teža samih tipk. Zatorej je ob nakupu (master) klaviature treba biti pozoren na masivne obtežene tipke, katerih število mora omogočati igranje celotnega razpona (88 tipk). Šele s tem bo izkoristek pri igranju zvočnih modulov optimalen.

Uporabnost programsko vzorčenih klavirjev se vsakodnevno potrjuje v neštetih glasbenih studiih, kjer producirajo popularnejše zvrsti glasbe. Za bolj konzervativno usmerjene kompozicije, kjer ima glavno besedo klavirski zvok, pa se še vedno uporablja tradicionalni način, omenjen na začetku sestavka. Seveda v kombinaciji z vrhunskimi mikrofoni in snemalnimi aparaturami.

Moj mikro, Oktober 2008 | Igor Matičič