Mnenja glede navideznih svetov so deljena. Eni so navdušeni, drugim so zanimivi, a brez prave vrednosti. Vzemimo na primer »Drugo življenje«. Zadnjič sem slišal, da ga uporablja 70 milijonov Zemljanov. Pretirana številka? Toliko je res registriranih uporabnikov, veliko manj pa je tistih, ki svet redno obiskujejo. In zakaj bi brezciljno tavali po navideznem svetu, obiskovali otoke, se čudili nad grafičnimi sposobnostmi oseb, ki so jih naredili, ali pa se dričali po navideznem toboganu in peljali z vlakcem, pri čemer tega ne bi občutili?
Ljudje smo navajeni, da okolico zaznavamo z vsemi čutili, ki so nam voljo, in ne zgolj z vidom. Navidezni svet, ki bi imel te lastnosti, bi zelo verjetno pritegnil več obiskovalcev. Toda kako?
SPREHAJALNI TEKOČI TRAK
Evropski znanstveniki so z denarjem Evropske unije in v koordinaciji Planckovega inštituta razvili prototip naprave, ki omogoča »pravo« premikanje po navideznem svetu. V osnovi gre za tekoči trak, podoben tistemu za tek na mestu, ki pa je občutno večji, predvsem pa večsmeren. Položaj osebe, ki je na njem, ohranja v sredinskem področju, tako da zadrži njeno gibanje v vseh štirih smereh (sever, jug, vzhod, zahod). Naprava je v obliki kvadrata s stranico 6 m, uporabna površina za hojo pa je nekoliko manjša – kvadrat s stranico 4,5 m. Teža naprave je 11 ton, več 40 KW motorjev pa lahko premakne maso sedmih ton. To naj bi bila najmanjša velikost, ki še omogoča približno »naravno« hojo z največjo hitrostjo 2 metra na sekundo. Če bi želeli narediti površino, na kateri oseba ne bi imela občutka, da jo »vleče« na sredino, bi morala biti naprava kvadrat s stranico 100 m.
Napravo sestavljajo paneli, na katerih je tekoči trak. Paneli, vseh je 25, so nanizani eden za drugim v »verigo«, ki je vpeta v gonilna kolesa kot gosenica oklepnega vozila. Posamezni trak (panel), po katerem oseba hodi, zadrži njeno gibanje v dveh smereh, če pa oseba spremeni svojo pot, tako da se neha premočrtno premikati po enem traku, se ustrezno premaknejo vsi trakovi. V bistvu takrat oseba prestopi s traku na trak. Smer gibanja traku je pravokotna smeri gibanja verige. Srce naprave pa ni opisani mehanski del (imenuje se tudi kibernetična preproga), temveč sistem za sledenje osebe na njem. Želeli so se izogniti obleki z odbojnimi oznakami, kot jo uporabljajo v filmskem svetu. Namesto nje so uporabili več kamer, ki sledijo »hoji« in drži telesa. Podatke obdela računalnik in njim primerno prilagodi hitrost in smer premikanja traku oziroma verige trakov ter prikaz navideznega sveta na zaslonih očal.
Z načinom delovanja je povezana velikost naprave. Hitri premiki traku in verige bi verjetno povzročili hiter padec osebe na njih. Namesto tega naprava počasi z majhnim pospeškom povečuje ali zmanjšuje hitrost premikanja, ki »vleče« osebo nazaj v osrednji del površine. V praksi to pomeni, da oseba že naredi nekaj korakov, ko naprava doseže želene hitrosti traku oziroma verige oziroma oseba že stoji, hitrosti obeh členov pa šele počasi pojenjajo. Tako so, kot trdijo, dosegli, da se oseba na površini naravno premika – ni sicer vedno v popolni sredini površine, vendar se na koncu vedno tam znajde.
ZA KAKŠNE NAMENE?
Naprava je občutno prevelika, da bi jo postavili v kot in se prek nje odpravili v navidezni svet. Uporabili pa bi jo lahko drugje. Na primer za virtualni sprehod po še neizgrajeni stavbi ali mestni četrti in zbiranje bolj realističnih občutkov o bodočih gradbenih podvigih. Ali pa za bolj realistične igre in v izobraževalne namene Sprehod skozi antični Rim, ali katero drugo že zdavnaj izgubljeno mesto. Ker je danes varstvo okolja moderno, še en primer. Namesto, da bi se odpravili v daljno mesto na turistični obisk in tako prispevali svoj delež emisije toplogrednih plinov na račun letalskega transporta, bi se lahko sprehodili skozi njegovo navidezno podobo. Ne bi bilo popolnoma isto, a veliko bolje kot sprehod po tem mestu prek računalniškega zaslona.
Sprehod skozi Pompeje
Kibernetična preproga je del projekta pod skupnim imenom CyberWalk (kibernetična hoja). Zanimiv izdelek je tudi tako imenovani »mestni pogon«, zbirka programskih orodji, ki jih je razvil švicarski zvezni inštitut za tehnologije ETHZ. Orodja omogočajo razmeroma hitro izdelavo tridimenzionalnih navideznih svetov s poudarkom na modelih mest. Z njimi in v namene predstavitve kibernetične preproge so tako že oblikovali antični Rim in Pompeje, po katerih se lahko sprehajajo ljudje, ki so imeli možnost, napravo preizkusiti.
Moj mikro Maj 2008 | Jan Kosmač
