Zadnja leta smo priča pravemu razcvetu brezžičnih naprav. In to tako na prenosnem kot tudi na sprejemnem področju. Vse več je takšnih in drugačnih mest, kjer je mogoč brezžični dostop v internet. Z njim so opremljena letališča, železniške in avtobusne postaje, bari, restavracije, parki in kaj vem, kaj še vse. Hkrati z dostopnostjo signala se je krepko povečalo tudi število naprav, ki ta signal lahko sprejemajo. Na trgu pravzaprav ni več prenosnega računalnika brez vmesnika wi-fi, z njim so opremljeni dlančniki, mobilni telefoni, bralniki elektronskih knjig in še kaj bi se našlo. V internet se tako lahko priključimo skoraj od koder koli. No ja, če signal seže tako daleč. Kaj pa če ne? Na to, kako daleč seže signal in katere prostore pokriva recimo na letališču, v gostilni ali v parku, ne moremo vplivati. Na teh mestih nam preostane edino to, da se premaknemo na mesto, kjer je signal dovolj močan. Kaj pa doma ali na delovnem mestu? Tam pa imamo nekoliko bolj odprte roke oziroma več možnosti, da kaj naredimo.
Doseg brezžičnega omrežja oziroma pokritost z brezžičnim signalom je nekaj, kar je dokaj tesno povezano s strojno opremo, torej usmerjevalnikom ali usmerjevalniki, dostopnimi točkami in podobnimi napravami. Zato so naši posegi, ki naj bi izboljšali doseg, dokaj omejeni. Nekaj seveda lahko naredimo z domišljeno postavitvijo usmerjevalnika ali usmerjevalnikov, kaj več pa skorajda ne. Seveda bodo poznavalci zdaj skočili in rekli, da je na trgu veliko naprav, ki so odprte in jih je mogoče prilagajati, pa tudi za zaprte se najde kak »shekan firmver«, a tovrstni posegi pretirano ne bodo izboljšali recimo dosega signala, pa tudi za Jožeta in Marjetko je šarjenje po drobovju naprave nekaj, česar se verjetno ne bosta lotila. Ali lahko torej kaj naredimo za to, da bomo lahko domet našega omrežja povečali tako, da bo delovalo tudi na podstrešju, na balkonu, vrtu? In to na način, ki ne bo zahteval pretiranega tehničnega znanja? Nekaj takih načinov obstaja in najzanimivejše smo zbrali na kupu.
OSNOVNI POSEGI
A še preden se odločimo za kakšne smelejše posege, je dobro preveriti, kakšno je obstoječe stanje. Včasih je namreč mogoče z dokaj preprostimi nastavitvami doseči marsikaj in morda potrebe za korenitejšimi posegi sploh ne bo.
Najprej se malce poigrajmo z nastavitvami usmerjevalnika. Najprej na spletni strani proizvajalca preverimo, ali obstaja kakšna nova različica programske opreme. Če je, jo namestimo. Druga stvar, ki včasih pomaga, je, da usmerjevalnik postavimo tako, da blizu njega ni drugih brezžičnih naprav, ki bi delovale pri frekvencah, ki se lahko »tepejo« z usmerjevalnikom. Posebej občutljivi so usmerjevalniki, ki delujejo pri 2,4 GHz, saj jih motijo nekateri brezvrvični telefoni. Naslednja manjša stvar je, da se malce poigramo s komunikacijskimi kanali, prek katerih usmerjevalnik komunicira z napravami, ki se priključujejo nanj. Včasih se zgodi, da se komunikaciji na določeni frekvenci kanala malce »utrga« in povezava ne deluje tako, kot bi lahko. Nekako podobno kot se včasih zgodi, da kakšna radijska postaja brez očitnega razloga šumi. In kako do teh kanalov? Najprej je treba priti do nastavitev oziroma programske opreme usmerjevalnika. Univerzalnega recepta sicer ni, saj se razlikuje od prodajalca do prodajalca, tako da bo treba pogledati v navodila. Večinoma pa je tako, da v brskalnik vpišemo naslov http://192.168.1.1/ in potem vpišemo uporabniško ime in geslo. Kakšni sta, piše v navodilih. Nato med nastavitvami poiščemo določanje komunikacijskega kanala in ga spremenimo. Naprave, ki so priključene v brezžično omrežje, običajno kanal zaznajo same, tako da v prenosnikih, telefonih in drugih napravah ne bo treba nastavljati ničesar. Je pa dobro preveriti, kakšno je stanje oziroma kakšna je jakost povezave. Testiranje, ki smo ga izvedli v ta namen je pokazalo, da je bila razlika v sprejemu tudi do 10 odstotkov. Kar pa je bilo še zanimivejše – razlika je bila očitnejša v razmerah slabšega signala. Če je bil osnovni signal okoli 80 odstotkov, je bilo največje izboljšanje 5 odstotkov, če pa je bil signal pri 25 odstotkih, pa je bilo največje izboljšanje 14 odstotkov.
DOMAČA ANTENA – PRVIČ
O tem, da je mogoče preprosto izdelati anteno, ki bo signal iz usmerjevalnika (ta mora imeti zunanjo anteno) usmerila v pravo smer in ga tudi ojačila, smo pisali že pred dvema letoma. In ker zadeva res deluje in jo avtor tega prispevka še vedno uporablja, jo povzemimo.
Priprava se imenuje WindSurfer in je doma narejena parabolična antena (www.freeantennas.com/projects/template2/index.html). Narejena je tako, da usmeri antenski signal iz brezžičnega usmerjevalnika oziroma oddajnika v njem, v določeno smer. S tem ne le, da pokrijete sive lise znotraj vaše hiše ali stanovanja, pokrivate tudi področje, ki ga res želite, ne pa sosedovega dvorišča. Pri celotni stvari je najlepše to, da za usmerjevalnik/ojačevalnik signala potrebujete le list malo tršega papirja ali kartona, nekaj aluminijaste folije, lepilo, lepilni trak in škarje. Obstoječega usmerjevalnika tudi ni treba razstavljati in s tem tvegati garancijo.
Kako stvar izdelati? Povsem preprosto. Najprej z omenjene spletne strani shranite sliko formata JPEG, ki je šablona za izdelavo antene. Sliko odprite v kakšnem grafičnem programu in povečajte, kolikor gre, oziroma kolikor veliko sliko dovoljuje vaš tiskalnik. Pri tem pazite na kvadratek, ki je na sliki. Ta rabi kot merilo pri povečevanju slike. Paziti morate, da kvadrat vedno ostane kvadrat, saj se bodo le tako vsi deli antene medsebojno prilegali. Ko bo slika velika toliko, kot omogoča vaš tiskalnik, jo natisnite.
Oba dela natisnjene slike, torej »odbojnik« (pravokotnik) in »nosilec« (čuden krog) izrežite in prilepite na nekoliko trši karton. Počakajte, da se lepilo posuši, in oba dela obrežite. S tem dobite dela, ki sta nekoliko trša in zato bolj robustna. Zdaj na kvadratni del, na katerem je narisanih šest črt, na hrbtno stran nalepite aluminijasto folijo, ki jo imate za shranjevanje klobas ali česar koli že. Ko se bo lepilo nekoliko posušilo, vzemite ostrejši nož in na šestih črtah, ki so narisane na šabloni, naredite rez skozi karton. To so zareze, v katere gredo jezički iz okroglega dela šablone. Zdaj vzemite v roke nosilec, torej okrogli del z napisom Windsurfer, in na mestih, označenih s križcema, naredite luknji. Ti naj imata premer kakih pet milimetrov oziroma toliko, kot je premer vaše antene na usmerjevalniku. Nato celoten nosilec upognite in jezičke vtaknite v zareze, ki ste jih naredili z nožem na pravokotnem delu. Seveda je treba pravokotni del obrniti tako, da folija gleda proti nosilcu. Jezičke na hrbtni strani prepognite in zalepite z lepilnim trakom, da ne bodo popustili in da bodo držali anteno v lepi parabolični obliki.
In to je vse. Zdaj lahko parabolo nataknete na anteno usmerjevalnika in obrnete v smer, kjer je bil signal najšibkejši, oziroma proti prostoru, kjer ste imeli težave s sprejemom. Kakovost signala bi se morala kar precej izboljšati. V mojem domačem primeru je bil signal, ki ga je prenosnik sprejemal iz delovne sobe v dnevno sobo, 35-odstoten, po tem, ko sem na eno od anten usmerjevalnika nataknil parabolo in jo usmeril v pravo smer, pa 51-odstoten. Kar velika pridobitev.
Podobnih rešitev, ki namesto omenjene folije in lepenke uporabljajo cedilke, konzerve in kaj vem kaj še vse, je v spletu kar precej, vendar nobena ni tako preprosta kot ta.
DOMAČA ANTENA – DRUGIČ
Če ste bolj pustolovske narave, lahko poskusite s predelavo obstoječe antene. Postopek je videti malce bolj tehničen, a je tudi učinkovitejši, čeprav je dokaj preprost. Je pa res, da zahteva nekaj spajkanja, primeren pa je za usmerjevalnike, ki imajo izmenljivo anteno. No ja, pa še nekaj poguma, saj je treba uničiti obstoječo anteno.
In kaj je bistvo postopka? Njegov avtor je ugotovil, da se antena, ki je običajno na usmerjevalniku, od tiste, ki jo kupimo kot »močnejšo« in ki omogoča boljši sprejem in večji doseg, razlikuje le po dolžini bakrene žice, ki je v njej. In je izdelal metodo, kako narediti takšno anteno kar doma. Od orodja potrebujemo pravzaprav zelo malo – kakih 20 centimetrov enožilne tanke čvrste izolirane bakrene žice, lesni vijak, spajkalnik, klešče, debelejšo slamico za pitje ter črn flomaster. Postopek? Najdete ga lahko na spletni strani www.metacafe.com/watch/1735278/wifi_antenna_hack/, na kratko pa ga bomo opisali tudi na tem mestu.
Najprej odvijemo obstoječo anteno iz usmerjevalnika. Dobro jo pogledamo in poiščemo rob med zaščitno preobleko in podstavkom antene. Običajno je kak centimeter nad spodnjim robom antene oziroma njenim priključkom na usmerjevalnik. V to režo vstavimo majhen izvijač ali nožek in previdno snamemo zaščito. Videli boste, da pod njo ni kaj dosti več kot razmeroma kratka žička. In to žičko bomo nadomestili z novo, daljšo in zavito.
Vzamemo bakreno žičko, ki naj bo čvrsta in izolirana, vendar ne predebela. Na njej izmerimo 7 centimetrov in jo rahlo zapognemo. Nato vzamemo malo daljši lesni vijak, ga nastavimo od to žičko in ga od zavoja naprej ovijemo 7-krat okoli vijaka, s čemer naredimo tuljavo, kot je običajno v dodatnih antenah. Nato vijak odstranimo tako, da ga odvijemo iz tuljavice. Zdaj izmerimo še dobra 2 centimetra in žičko odrežemo. Nato na tem krajšem koncu odstranimo tri do štiri milimetre izolacije.
Zdaj iz antene odščipnemo obstoječo žico kak centimeter od spodnjega roba in odstranimo nekaj milimetrov izolacije. Na ta »štrcelj«, ki je ostal, prispajkamo novo anteno, ki smo jo izdelali. In to je vse. Kaj pa slamica? To lahko poveznemo prek te nove žice/antene in najverjetneje bo točno ustrezala nastavku na anteni. S tem bomo izdelali novo zaščito, saj stara, ki smo jo sneli, seveda ne ustreza več. Da pa ne bo na prvi pogled videti, da gre za slamico, jo lahko prebarvamo s kakšnim vodoodpornim flomastrom. In zdaj vse skupaj privijemo nazaj v antenski priključek na usmerjevalniku.
Metoda je sicer videti nekoliko drastična, vendar vam zagotavljamo, da ni tako hudo. Seveda smo jo tudi preizkusili in rezultati so bili zelo dobri. Če je prej signal na testnem mestu »ugasnil« deset metrov od hiše, je zdaj deloval še na dobrih 30 metrih, dlje pa zaradi geografskih omejitev nismo mogli.
ČE PA JE DENAR…
Seveda je najpreprostejši, a verjetno dražji način nakup boljše opreme. Investirate lahko v boljšo anteno, v ponavljalnik signala (repeater) ali pa nov usmerjevalnik. Nova antena je najcenejša, a ni nobenega zagotovila, da bo doseg tak, kot bi si želeli, pa tudi obstoječ usmerjevalnik mora podpirati možnost zamenjave antene. Ponavljalnik signala je zanimiva zadeva, vendar stane skoraj toliko kot nov usmerjevalnik, tako da je vredno razmisliti, kaj se bolj splača. Če kupujete nov usmerjevalnik, potem pazite, da bo nosil oznako vsaj 802.11g če ne n. A tudi nov usmerjevalnik ne daje nobenega jamstva, do boste signal res dobili na vseh želenih mestih. In ker usmerjevalniki niso ravno poceni, se lahko zgodi, da boste investirali tudi 100 ali več evrov, pridobili pa ne boste kaj dosti. Vsaj toliko ne, kolikor bi si želeli. A ne obupajte. Če nov usmerjevalnik ne »nese« tako daleč, kot bi si želeli, obstaja možnost, da uporabite starega kot »ponavljalnik« signala oziroma kot dostopno točko v omrežje. Prednost načina je v tem, da lahko stari usmerjevalnik postavite kam drugam in s tem povečate pokrivno področje. A zadevo je treba znati nastaviti tako, da bo začela delovati. Čisto univerzalnega recepta ni, zato je najbolje, če se posvetujete s prodajalcem. Če je dovolj sposoben in obvlada tematiko, vam bo znal povedati, ali se bosta vaš obstoječ in nov usmerjevalniki »ujela«.
Zoran Banovič
