Razlika v primerjavi z »običajnimi« fotoaparati je ta, da ta kamera zajame celotno svetlobno polje (ang. light field). Svetlobno polje definira, kako nastane motiv, in je količina svetlobe, ki potuje v vse smeri, skozi vse točke prostora. Bolj preprosto povedano. Tipalo običajnega fotoaparata izmeri le jakost svetlobe, ki nanj pade, novo tipalo pa poleg jakosti tudi barvo (valovno dolžino) in smer (vektor) svetlobnih žarkov. Te podatke obdela algoritem, ki izračuna, kakšna je slika, ali je izostrena na različne razdalje (goriščne razdalje).
Kako fotografiramo z običajnim fotoaparatom? Skozi iskalo, elektronsko ali optično, poiščemo motiv, pritisnemo gumb do polovice, fotoaparat izostri del fotografije glede na nastavitve ali želje fotografa, fotoaparat pa fotografijo zajame, ko gumb pritisnemo do konca. Fotografija, ki jo dobimo, je »dokončna«. Nekje je ostra, drugje zamegljena, in taka bo vedno. Tu nastopi razlika, ki jo bomo občutili, ko bomo imeli na voljo Lytrov fotoaparat. Z njim fotografijo zajamemo, ostrimo pa pozneje. Na fotoaparatu ali namiznem računalniku. Iz originalne fotografije lahko naredimo več fotografij, med katerimi bo razlika le ta, katera področja bodo izostrena.
Fotoaparat je preprost, saj nima nastavitev. Posname nekaj, kar proizvajalec imenuje živa fotografija, ali drugače, gora podatkov o svetlobi, ki jo je tipalo zajelo. To pa ni ravno zmogljivo. Če njegovo ločljivost enajst milijonov svetlobnih žarkov pretvorimo v bolj razumljive svetlobne pike oziroma število pik v fotografijo, dobimo podatke, s katerimi so se ponašali prvi digitalni fotoaparati. Fotografija ima namreč po pretvorbi v format .jpeg ločljivost 1080 x 1080 pik, fotoaparat se torej ponaša z 1,2 milijona pik. Najmanjša goriščna razdalja fotoaparata naj bi znašala okoli pet centimetrov, program pa je sposoben izostriti predmeta, ki sta med seboj oddaljena okoli 2,5 centimetra. Fotoaparat uporablja lasten format .lfp, velikost datoteke pa je okoli 15 MB.
Fotoaparat ima stalno nameščen polnilnik 8 (350 fotografij) ali 16 GB (750 fotografij), od česar je odvisna tudi njegova cena, ki je 400 ali 500 dolarjev. Fiksno je v ohišje nameščena tudi litij-ionska baterija, uporabniški vmesnik pa stavi na enostavnost. Na napravi sta le dva gumba. Gumb za fotografiranje in gumb za vklop oziroma izklop. Povečavo spreminjamo prek zaslona. Na zadnji strani je na dotik občutljiv kvadratni zaslon z diagonalo 1,46 palca. Zanimiva je tudi oblika fotoaparata, ki ni v ničemer podoben svojim bratrancem. Bolj spominja na kalejdoskop oziroma kvader dimenzije 4 x 4 x 11 cm. Ker na koncu fotografijo izostri program, tisti v fotoaparatu ali zmogljivejši na namiznem računalniku, fotoaparat nima mehanizma samodejnega ostrenja (autofocus), ki nekoliko upočasni delovanje večine fotoaparatov. Zajem fotografije je zato hiter.
Moj mikro, februar 2012 | Jan Kosmač
