V prvih mesecih prejšnjega leta smo opisali Xlabovo storitev Phov za izdelavo 3D-modela iz fotografij predmeta. Takrat so nam obljubili, da bodo storitev odprli uporabnikom, tako da bo lahko vsak naložil svoje fotografije v oblak in počakal, da bo storitev opravila svoje delo. Nekaj podobnega kot storitev 3Dsee, ki smo jo poizkusili še nekaj mesecev prej, konec leta 2009. Žal pa slednja v spletu ni več aktivna, in tudi ko je bila, je bila omejitev 15 fotografij na eno obdelavo. Prejšnji mesec pa je Xlab ponudil svojo storitev Phov (www.phov.eu) in je radodarnejši. Omejitvi sta dve. Vsaka posamezna fotografija ne sme biti večja od 10 MB, vseh pa ne sme biti več kot 100. »Projekt« odprete tako, da poveste, kdo ste, vpišete svoj poštni naslov, opis predmeta in naložite slike. Koliko časa to traja, je odvisno od hitrosti priključka v internet. Po koncu nalaganja datotek dobite obvestilo, da boste prek pošte obveščeni, kdaj bo 3D-objekt izdelan. Po naših podatkih obdelava 300 fotografij traja dobro uro, ne veste pa, koliko zahtev je še pred vami, koliko ljudi je pred vami naložilo svoje fotografije. Preostane vam le počakati.
Na kakovost 3D-objekta lahko vplivate s čim bolj premišljenim fotografiranjem. Predmet podstavite na enobarvno podlago, enako pa naj bo tudi ozadje. Najboljše je, če je kontrast med predmetom in okolico čim večji, saj s tem olajšamo delo algoritmu (programu). Fotografij predmeta naj bo čim več, predmet pa naj bo »poslikan naokoli« (360 stopinj). Splošen »recept« je, da zorni kot spreminjamo za do 5 stopinj in hkrati poskrbimo, da je prekrivanje med fotografijami vsaj 75-odstotno. Tako vsaj pravijo na Xlabu, mi menimo, da je bolje, če je pokritost višja, nad 80 odstotki. Velja pa pravilo, da boste za predmet, ki je bolj razgiban, a hkrati manj teksturiran (ima manj izrazito strukturo obarvanosti površine) za uspešno modeliranje potrebovali veliko več fotografij kot za predmet, ki ima nasprotne lastnosti. Bolje je torej posneti več fotografij, tudi zato, ker je preprosteje porabiti nekaj minut za izdelavo nekaj deset fotografij več, kot pa pozneje, ko končni rezultat ni tak, kot ste pričakovali, začeti ves proces znova. Ločljivost posameznih fotografij naj bo čim višja, pomembna pa sta tudi osvetlitev in izostritev površine predmeta. Pri tem je treba paziti na odseve svetlobe na površini predmeta, saj se ti poznajo kot »napake« na 3D-rekonstrukciji. Podrobno razlago algoritma, ki iz fotografij izdela 3D-objekt, lahko najdete na naši spletni strani v rubriki »V središču – tehnologije«.
Končni rezultat pa lahko vidite na slikah. Prikaz poteka znotraj javanskega prikazovalnika (java viewer), predmet lahko približate (povečate) in ga obračate v kateri koli smeri. Z malce vaje lahko dobite solidne rezultate, treba pa je tudi vedeti, da algoritem poskuša teksturo površine rekonstruirati na podlagi podatkov iz fotografij, in ne lepi teh na »žični model« objekta, kot to na primer počne Microsoftova storitev Photosynth. In še razsodba. Pogledali smo rezultate rekonstrukcije algoritma 3Dsee in zdi se nam, da je bil malenkostno zmogljivejši – končni rezultat (kolikor ga je bilo, saj je šlo za prototip) je na oko lepši. Članek, kjer je to vidno, je na naši spletni strani v isti rubriki. Photosynta pa v to kategorijo ne moremo uvrstiti, saj ne izdela 3D-objekta predmeta.
Moj mikro, januar 2011 | Marjan Kodelja
