Od tedaj je igra iskanja skritega zaklada, ki ga v žargonu poznamo kot geocaching, rasla z nepričakovano hitrostjo, saj igra ne zahteva posebnih znanj in je torej primerna za vsakogar. Potrebni so le ustrezna navigacijska naprava, ročni sprejemnik GPS, pametni mobilni telefon ali tablični računalnik. Ocenjujejo, da uporabniki dnevno skrijemo preko 1000 novih zakladov, igralcev pa naj bi bilo vsaj 5 milijonov. Pred leti je v gozdovih v okolici Janč zaklad skril tudi naš pisec Zlatko Matić, vendar tedaj »igra« pri nas še ni bila priljubljena, delno tudi zaradi preprostega dejstva, da so imeli navigacijske naprave le redki, pa še ti v avtomobilih. To pa se je spremenilo. Tudi Slovenci iščemo zaklade, si razbijamo glave z ugankami, ki nas do njih pripeljejo, in smo na koncu ponosni, če se lahko podpišemo na list papirja v »škatlici«. Igrajo stari in mladi, pa tudi tujci, ki pridejo k nam na počitnice. Dodatna vrednost igre je spoznavanje turističnih krajev in kulturnih znamenitosti, saj so predmeti največkrat skriti ob njih.

Če pa mislite, da boste na lokaciji, kjer bi bil lahko skrit zaklad, tega tudi našli, ste se ušteli. Če ga želite najti, morate razmišljati tako kot tisti, ki ga je skril. Niso vsi zakladi enaki. Razlikujejo se po velikosti, od mikro zakladov do majhnih in večjih »škatel« z lističi za podpis in morda še kakšnimi predmeti, ki si jih iskalci zakladov med seboj izmenjujejo. Poseben tip zaklada je tako imenovani »multi cache«, ki je sestavljen iz več delov, ki jih morate odkrivati v pravem vrstnem redu. Na prvi lokaciji je lahko le namig, ki vas vodi naprej do naslednje lokacije, kjer je lahko spet namig ali pa dejanski zaklad. Svojo nalogo v igri ima tudi »skrbnik« zakladov, torej tisti, ki ga je skril. Zanj mora skrbeti, menjavati liste papirja, ko na njih ni več prostora za podpisovanje, in hkrati paziti, da ga ne ukradejo. Še posebej ne naključni najditelji, ki sploh ne vedo, kaj za vraga je škatlica, ki so jo po naključju našli.

KAKO POTEKA IGRA

Izzive je moč najti na različnih spletnih mestih, najbolj celovita pa se nam zdi stran www.geocaching.com, kjer so navodila igre tudi primerno razložena. Zahteva pa stran registracijo, osnovno članstvo (basic membership), ki vam ga na začetku toplo priporočamo, pa je brezplačno. Ko vsaj približno preberete napotke, izberete podstran »Hide & Seek a Cache« oziroma »skrij in išči zaklad«, kjer poiščete vam najbližji zaklad. Začetniki izbirajte takšne, ki so obarvani z zeleno barvo, kar pomeni, da iskanje ni prezahtevno. Zahtevnejše pustolovščine pridejo na vrsto pozneje, ko boste z igro postali bolj domači. Iskanje je mogoče prek različnih kriterijev, za začetek je morda najlažje, če v polje »by adress« vpišete kraj, kjer ste. Ko vam stran ponudi izzive, izberete tistega, ki vam najbolje ustreza, koordinate vstavite v aplikacijo (ali sprejemnik GPS) in naprava naj bi vas vodila do zaklada. Še preprosteje je, če izzivov ne iščete v računalniku, temveč znotraj aplikacije, ki ste jo v ta namen naložili v mobilno napravo. Ko najdete zaklad, naredite kraju samem tisto, kar ta omogoča, komentarje o izzivu in slike z mesta pa lahko nato delite tudi z drugimi iskalci, bodisi na spletni strani bodisi z vpisom v aplikacijo.

IZPOVED (NEUSPEŠNEGA) ISKALCA

Seveda smo tudi sami poskušali najti zaklad. Poskušali, kajti eno je najdi mesto, na katerem naj bi bil ta skrit, drugo pa tam najti tudi škatlico (vsebnik). Nam najbližji zaklad je »Pri Slepem Janezu«. Naj omenimo, da gre za star vodnjak tik ob Celovški cesti v Ljubljani, okoli katerega je speljana kolesarska steza. Ker ima zgodovinski pomen ga, ko so pred več kot tridesetimi leti gradili cesto, na srečo niso preprosto porušili. Skrbnik zaklada v opisu lepo opiše zgodovino tega mesta, tako da ne gre izključno za iskanje, temveč tudi za spoznavanje zgodovine. Na tem mestu je bila namreč zelo znana gostilna. V namigu je zapisano, da je zaklad skrit v škatlici »nano«, kar največkrat pomeni valj premera približne velikosti kovanca za en evro. Pogledali smo v vsako špranjo vodnjaka in bližnjega drevesa, prebrali vse komentarje ljudi, ki so škatlico našli, pa nam je ni uspelo najti. Ko takole klečite in se sklanjate ter gledate v špranje, mimo vas pa vozijo avtomobili, se, verjemite nam, počutite malo bebavo. Ko škatlice ne najdete, pa še toliko bolj. Kljub temu pa je bilo zanimivo in poučno hkrati. Naslednjič bomo raje izbrali zaklad, ki ga ni tako zelo težko najti. Čar pa je ravno v tem − da se namučite.

V svetu naj bi bilo po nekaterih podatkih skritih preko milijon in pol zakladov. V času pisanja članka smo na omenjeni spletni strani našteli malce manj kot tisoč zakladov v Sloveniji, od tega okoli 100 v sami Ljubljani. Igro lahko igrate kjer koli v domači državi in v tujini. V spletu smo našli tudi stran Nomad 2000, ki med drugim organizira skupinsko iskanje zakladov (http://tinyurl.com/3bu2n6c), gostom pa v ta namen za čas pustolovščine posodijo ustrezne naprave. Pa tudi kolesa, če gre za kolesarski lov. Je pa igra magnet tudi za otroke, saj upošteva njihovo »potrebo« po sedenju pred zaslonom in željo staršev, da so otroci čim več časa tudi v naravi. Igre je enim všeč, drugim pa se zdi popolno zapravljanje časa. Nam se je zdelo, da stvar ima svoj čar. Kako pa se boste obnašali med iskanjem , torej ali boste dali vsem vedeti, da nekaj iščete, ali pa se boste obnašali kot tajni agent, ki noče, da drugi vidijo, kaj počne, je odvisno od vaše domišljije.

Moj mikro, november 2011 | Jan Kosmač