Ar.drone sem prvič videl v Ameriki, v neki trgovini, kjer so zanj hoteli 300 dolarjev, brez davka. V prvem trenutku mi ni bilo jasno, kaj to sploh je, potem pa sem si ogledal video, na katerem sta dva moška sedela poleg bazena, imela svoja iPhona v rokah in dirkala z dvema ležalnikoma po koridorju iz žive meje. Res je, čemu? Ker nimam iPhona sem se pač odločil, da ga ne bom kupil. Danes pa mi je malce žal. V Sloveniji stane igrača z davkom 320 evrov (v kompletu sta dve bateriji), je pa tudi aplikacija za sistem Android, tako da naprava iOS ni več pogoj. Ar.drone v Sloveniji prodaja podjetje Aimhigh plus (www.aim-high.si).

Drugače kot pri heksakopterju, ki smo ga opisali pred časom (http://tinyurl.com/3jl7o98) , gre za z elektroniko manj natrpano napravo, ki pa kljub temu omogoča pomoč pri letenju, ter samodejni vzlet, lebdenje in pristanek. Povezava med telefonom (tablico) in Ar.dronom poteka prek ad hoc wi-fi povezave, kar pomeni realni domet do 50 metrov. Vgrajene 1000 mAh baterije zadostujejo za 12 minut (čas polnjenja je 90 minut), hitrost letenja pa je 5 m/s. Med letom na zaslonu telefona (krmila so narisana na zaslonu in so »prispodoba« krmilnih palic radijskih krmil), vidimo tisto, kar vidi ena od kamer po izboru, ali pa pogled obeh hkrati. Kamera, obrnjena naprej, ima ločljivosti 640 x 480 pik in vidni kot 94 stopinj, navzdol obrnjena kamera pa ločljivost 176 x 144 pik in vidni kot 64 stopinj.

Upravljanje konfiguracije štirih motorjev (rotarjev) bi bila brez računalnika prezahtevna. V sami napravi so zato 468 MHz procesor ARM, 128 MB pomnilnika in operacijski sistem Linux. Letenje in upravljanje pa dejansko omogoča komplet tipal. Merilnik pospeška po treh oseh (MEMS – mikroelektromehanični sistem), ultrazvočni višinomer, ki deluje na višinah med 0 in 6 metri ter dva giroskopa (en dvoosni in en enoosni). Če drone leti v prostoru, priporočajo uporabo zaščitnega okvira okoli propelerjev, ki ga je moč odstraniti.

Če bi bilo samo to, potem bi bila to le še ena od daljinsko vodenih igrač, ki se jih kmalu naveličamo. Zaradi majhne avtonomije baterije in majhnega dosega, drona ne moremo uporabiti kot letečega vohuna, razen če bi radi videli čez plot bližnjega soseda. Poleg osnovne aplikacije za letenje, ki je brezplačna, obstaja igra nadgrajene resničnosti – zračni dvoboj, še več pa naj bi jih razvijali. Bojujete se lahko proti prijatelju, ki ima enakega drona, ali proti računalniško oblikovanemu. Tu pride do izraza naprej obrnjena kamera, ki prepozna »nasprotnika« v zraku ( zato je treba na telo nalepiti priložene nalepke − markerje). Ko namerite in izstrelite rakete, se seveda njihov let prikaže na zaslon, in če aplikacija zazna zadetek nasprotnika, potem se drone, odvisno od škode, začne tresti ali samodejno pristane.

KAKO SE OBNESE?

Tehnični podatki pa ne povedo, kako preprosto ali težavno je dejansko letenje. Za začetek smo z androidne tržnice sneli aplikacijo Ar.droneFreeFlight (http://tinyurl.com/422c9zc). Poleg upravljanja z dronom lahko v njej nastavite tudi omejitve, kot sta najvišja dovoljena hitrost letenja ali višina. Pred tem pa morate v nastavitvah brezžičnega omrežja naprave povezati telefon oziroma tablico z dronom. Dronov vmesnik za brezžično omrežje se pojavi tudi na seznamu dosegljivih točk z imenom ardrone_XXXXX. Povezava steče takoj in ni zaščitena, popolnoma enako, kot če bi se povezali z odprtim brezžičnim omrežjem. To je vse, kar morate storiti, da je drone povezan s svojo napravo, in ko v njej zaženete aplikacijo, se na zaslonu takoj prikaže pogled iz izbrane kamere.

Postopek vzleta in pristanka je popolnoma samodejen, dovolj je, da pritisnite gumb – ikono »Take off« ali »Landing«. Tretji gumb za paniko povzroči, da se takoj ugasnejo vsi motorji, drone pa »trešči na zemljo«. Vzlet poteka tako, da se drone dvigne na približno meter višine in tam lebdi ter čaka na ukaze. Zaslonska krmilna kroga sta dva. Levi skrbi za nagibe, desni za obračanje okoli navpične osi ter dviganje oziroma spuščanje, poleg tega pa lahko drone upravljamo tudi z nagibanjem same tablice oziroma telefona. Elektronika (in brezkrtačni motorji) so sposobni kompenzirati veter do hitrosti 10 km/h. Med poskusom je bil veter močnejši, zato se je videlo, kako drone počasi nosi v smeri vetra, ta pa se krčevito bori, da bi ostal na mestu.

Samo letenje je in hkrati ni preprosto. Kot pri vsakemu letalniku se je tudi v tem primeru treba privaditi upravljanja. Je bolje potegniti »komande« sunkovito ali nekoliko nežneje? Za začetek je najbolje, če vadite na velikem odprtem prostoru, travniku, brez ovir in v brezvetrju. Vzletite, vadite dvig in spust, nato obrate okoli navpične osi. Šele kot to obvladate, sledi letenje, kar pomeni, da se drone nagne v smer letenja, pri čemer je popolnoma vseeno, ali leti z glavo naprej, nazaj ali bočno. Napredno letanje bo prišlo s prakso! Sledi seveda nakup aplikacij – iger nadgrajene resničnosti.

Moj mikro, oktober 2011 | Marjan Kodelja |