Zagotovo ne tako smešnih trenutkov, ko se sogovorniki zaradi tako realistične izkušnje spozabijo, da so nasproti njih le slike na zaslonu, ne pa osebe za isto (konferenčno) mizo. Vsi sodelujoči (do šest na eni strani) so namreč zbrani v eni sobi na dveh različnih koncih sveta. Halo namreč obrača filozofijo komunikacij, ki vse po vrsti skušajo povezati lokacije ali osebe, medtem ko želi Halo združiti vse sogovornike na enem mestu – ne glede na to, kje so.
Projekt je bil namreč neposredni odgovor na potrebe enega podjetja. Ne. Ni bil HP, pač pa svetovno znani studio Dreamworks Animation (Shrek, Madagaskar), pri katerem so želeli razbremeniti zaposlene in zmanjšati potovalne stroške osebja, ki je z najrazličnejših koncev sveta sodelovalo pri njihovih projektih. Preizkusili so praktično vse sisteme na svetu, a ostali razočarani. Zato so se na prelomu tisočletja obrnili na HP, ki jim je priskrbel predvsem znanja s področij komuniciranja prek najsodobnejših tehnologij, njihove uporabe in ponudbe tovrstnih storitev.

KJE SE SKRIVA POL MILIJONA?

A potrebna so bila še tri leta napornega preizkušanja neštetih prototipov, preden so bili tako prvi kot drugi zadovoljni. In po navdušenju največjih podjetij sodeč, so navdušeni tudi sedanji uporabniki. Kako tudi ne, ko pa jim soba Halo daje občutek, da sogovornik sedi na nasprotni strani mize (prikaz v naravni velikosti), katere oprijemljivi del je le njegova polovica popolnoma enake mize. Skrbno premišljeni so tudi vsi drugi detajli.
Soba je na »obeh straneh« popolnoma enako, svetlorjavo tapecirana čez najkakovostnejšo zvočno izolacijo, ki jo preizkušajo izredno kakovostni zvočniki, v popolnem sozvočju tako z osvetlitvijo kot velikimi zasloni, s katerih gledajo sogovorniki. Razvijalci so šli pri ustvarjanju občutka resničnosti celo tako daleč, da so v sistem nameščene posebne žarnice, ki »naravno« poudarijo polt sogovornikov, ki bi bili sicer na zaslonu lahko videti sivkasti ali bledi. K temu pripomoreta celo skrbno izbrana barva in lak mize!

KDAJ SE POVRNE?

Glede na vložek približno pol milijona dolarjev in visoko mesečno uporabnino, tako ne preseneča, da sobe Halo v Sloveniji ni. Čeprav jih v svoji mreži uporabljajo tudi Novartis, AMD, Pepsico, Procter&Gamble … in seveda Dreamworks, kjer so izračunali, da se jim je naložba v sobe Halo povrnila že v pol leta. Pa ne le v stroških in dnevnicah zaposlenih, ki tako veliko manj potujejo, ampak predvsem v njihovi učinkovitosti oziroma spočitosti. Ni namreč slabšega kot utrujeni zaposleni, ki mu povrh vsega od prejšnjega potovanja ostane le še spanje na letališču na novi službeni poti. In zato ni boljše rešitve kot soba Halo, ki omogoča tako komunikacijo kot tudi predstavitve med več mesti, razpršenimi po vsej zemeljski obli.

RES NEPOSREDNOST?

No, skoraj. Sogovorniki namreč ne gledajo v vas, ker med pogovorom seveda ne gledajo v kamere, nameščene nad zasloni, ampak v zaslon sam. Občutek je torej tak, kot bi vam vseskozi buljili v vaše zapiske oziroma naročje, manjka pa tudi tisto najpomembnejše: toplina medsebojnega stiska rok in morda pozneje izmenjava vizitk in kakšnih lahkotnih besed. Gre torej za dober približek medsebojne komunikacije, ki pa kljub najboljši in najdražji tehnologiji žal še vedno ostane le približek. Osebni stik namreč ostaja neprecenljiv. K sreči.

Objavljeno: Moj mikro Februar 2008 | Blaž Kovšca