Današnje navigacijske naprave so si na prvi pogled podobne kot jajce jajcu: v vas zre bolj ali manj velik zaslon, občutljiv na dotik, okvir je čim tanjši, tipk na njem praktično ni – morda le tista za vklop/izklop. Za uporabo v avtomobilu je dovolj, če je priložen 12-voltni priključek, standardno naprave pritrdimo s priseskom na vetrobransko steklo. Pomaga, če ga prej malce navlažite, še bolj, če steklo dodobra očistite.

Po vklopu bo trajalo nekaj časa, da naprava najde vaš trenutni položaj. Ker marsikateremu novemu uporabniku ni povsem jasno, povejmo na glas: navigacijska naprava v zaprtem prostoru ne deluje oziroma ne najde položaja! Rada ima, če vidi čim večji del širnega neba. Tudi če ne najde položaja, lahko vi že začnete vnašati želeni cilj, pri tem si je treba pomagati z navideznimi tipkami na zaslonu. Boljše so naprave, ki ne zahtevajo vnosa vseh podrobnosti, saj res ni potrebno, da bi ji vi dopovedali, da določena kombinacija ulice in številke obstaja samo v enem mestu – je pa jasno, da boste za cilj z zelo generičnim imenom ali ulico (Poststrasse, Main Street, Via Garibaldi ali Slovenska cesta) z veseljem dodali še mesto ali poštno številko.

Kamor koli že greste, cilja in drugi stvari nikoli ne vnašajte med vožnjo. Navigacijske naprave so lahko še nevarnejše kot mobilni telefoni in res si ne želimo, da bi jih prepovedali, zato se že sami obnašajte odgovorno. Priporočamo vklop funkcije, ki onemogoča upravljanje med premikanjem, da vas ne bo zagrabila skušnjava.

ZEMLJEVIDI IN DRUGO

V novih različicah zemljevidov največjih izdelovalcev, Navteqa in Tele Atlasa, se vam ni treba več bati, da bo na zaslonu namesto slovenskega cestnega omrežja zijala siva puščava. A, pozor: Slovenija je vključena v vzhodnoevropsko regijo, zato ob nakupu ne bodite zadovoljni samo s pokritostjo zahodnih držav ali alpske regije. Tam Ljubljane ne boste našli. Zemljevide sicer lahko pozneje dokupite, a zato se boste morali priključiti v internet in plačati vsaj 50 evrov. Bolje je, če je vse potrebno že v paketu.

Kar smo glede iskanja poti zapisali v preteklih prispevkih, še vedno velja. Najbolje je, če poznate ulico in številko, saj si z zanimivimi točkami včasih ne morete pomagati. Na eni strani niso vključene vse (no, manjka ravno tista, ki jo iščete vi), hkrati pa se je treba zavedati, da nič na svetu ni stalnega, izdelovalci zemljevidov pa raje in pogosteje posodabljajo cestno omrežje, na (nekatere) zanimive točke pa pač pozabijo.

(KIČASTE) PODROBNOSTI VODENJA

Večji ko je zaslon, bolje boste videli, kam in kako vas vodi pot. Pred križišči naprave prijazno povečajo merilo in prikažejo točen potek ulic, če to želite, vas lahko vodi tudi prijazen (ženski) glas. To možnost priporočamo predvsem v mestih, saj gledanje na zaslon dodobra (in negativno) vpliva na vašo zbranost. Če v križišču zgrešite, se nikar ne vznemirjajte – s seboj imate navigacijsko napravo, mar ne? Preračun poti bo sledil v najkrajšem času, do cilja boste kljub temu prišli.

Med vodenjem so vam izdelovalci v sodobnih napravah pripravili vse več zanimivih in menda uporabnih podrobnosti. Denimo, da vsem ne rečemo, da so kičaste, vendar velja opozoriti nanje. Glede na stanje duha v naši družbi se boste zagotovo najbolj razveselili prikaza omejitve hitrosti na odseku, kjer se trenutno vozite. A, pozor! Najbrž vam je jasno, da se pred policistom ne boste zmazali, če ga boste prepričevali, da vam je navigacijska naprava dovolila voziti hitreje, kot je v resnici dovoljeno. Tovrstni prikazi zato dostikrat niso v veliko pomoč, le gnečo delajo na zaslonu.

Podobno je s prikazom vseh smeri v križišču, kjer morate zaviti. Khm, samo spomnite se, kolikokrat so že zamenjali usmerjevalne table v zadnjih nekaj letih. Ne samo pri nas. V Beljaku je, denimo, namesto Ljubljane zdaj označena smer Slowenien, navigacijske naprave pa vas še vedno pošiljajo v Ljubljano. Kdo se ne bi zmedel, če je težava že na avtocesti? Stran z usmerjevalnimi tablami na zaslonih! Povsem dovolj je, če je označena številka ceste, počasi se bomo takšnega (zelo logičnega) vodenja navadili tudi pri nas.

Uporaben se zdi nazoren prikaz vseh možnih smeri s puščicami in izpostavljanje tistih pasov, ki peljejo v pravo smer. Tako je uporabnik v velikih križiščih obveščen, kako se razvrstiti in lahko pravočasno spremeni pas vožnje. V zadnjem času se veliko govori o dodajanju trirazsežnih elementov, kot so izstopajoče zgradbe, s čemer bi na zaslon naprave pričarali realističen pogled. Morda res, a ne pozabimo: v avtomobilu voznik vozi in ga risanka na zaslonu nikakor ne sme motiti med tem početjem. Edino uporabno vrednost realističnega prikaza vidimo takrat, ko navigacijsko napravo uporabljamo med pešačenjem.

Povsem drugače je z načrti, da bi se vozniku prava smer risala kar pred očmi. Digitalna črta, ki bi označevala smer vožnje, bi se tako zarisala na dejansko cesto in napak v tem primeru bi bilo zagotovo manj – hkrati pa tudi manj vznemirjenja, še zlasti v gostem prometu v obsežnih križiščih. Izdelovalci navigacijskih naprav se bodo morali začeti zavedati, da je vsako idejo za uporabo v prometu treba dodobra premisliti, saj povprečnega voznika dandanes močno zmoti že spreminjanje glasnosti radijskega sprejemnika.

PRITIKLINE

Ker so kupci najbolj planili po prenosnih navigacijskih napravah, se je izdelovalcem zdelo, da jim morajo ponuditi še nekaj več. Najprej so se spomnili na digitalno glasbo in tako ima dandanes že vsaka spodobna naprava vgrajen MP3-predvajalnik, ki so mu spotoma dodali še pregledovalnik digitalnih fotografij. Seveda – ko navigacijsko napravo priključiš k računalniku, se ta pač obnaša kot prenosni disk.

Drugi modni dodatek je bluetooth, najprej vgrajen za priklop telefona in prostoročno telefoniranje. Načeloma je vse lepo in prav, problem pa nastane, ker je navigacijska naprava navadno postavljena razmeroma daleč od ust voznika, zato je kakovost takšnega pogovora na precej nizki ravni. Pomaga lahko dodatno priključeni mikrofon. V zadnjem času se navigacijske naprave ponašajo še s profilom A2DP, ki omogoča poslušanje glasbe v stereo tehniki – v tem primeru ta profil pride v poštev, če imate v avtomobilu avtoradio, ki ga podpira.

Zaradi dokaj visoke cene se za zdaj še niso uveljavili digitalni potovalniki vodniki. Z njimi si ne določimo samo cilja potovanja, saj omogočajo vpogled v podrobne podatke, povezane z izbranim ciljem, do njega pa vas lahko pripeljejo po zanimivejših stranskih poteh. Zvočnih knjig pri nas ne posluša prav veliko ljudi, zato vam ta funkcionalnost bržkone ne bo prevesila tehtnice pri nakupu.

To pa bi lahko uspelo dodatnim storitvam, ki omogočajo večje poosebljanje načina uporabe navigacijske naprave. Ena od njih, prometne informacije TMC, je v zahodnih državah že dodobra znana, nekaj se menda (a zelo počasi) premika tudi pri nas. V osnovi gre za radijski signal, ki navigacijski napravi pove, kakšne so razmere na cestah. Naprava nato lahko sama določi, da bo voznika do cilja pripeljala po drugi poti, mimo zastoja ali gradbišča. Težava nastane, ker prometne informacije tudi v tujini ne pokrivajo vseh cest, zato je lahko načeloma povsem korektno izračunan obvoz časovno celo daljši od prvotne poti, pa čeprav je na njej zastoj.

Ena od rešitev tega problema bi lahko bilo povezovanje z mobilnimi operaterji, ki bi s spremljanjem podatkov o prometu (številu prijavljenih uporabnikov na določenem območju) predvideli, da je na tem območju prišlo do zastoja. V povezavi z mobilno telefonijo bi lahko uporabniki sami sporočali, da je prišlo do zastoja (in bili zato nekako nagrajeni), čeprav ta način že sproža dvome zaradi varstva podatkov. Prav nič napačno ne bi bilo, če bi ažurno obveščanje o stanju na cestah vključili v sistem satelitskega pobiranja cestnine, dejavneje pa bi se že zdaj lahko vključili tisti, ki so veliko na cesti, denimo tovornjakarji, kurirji, taksisti in podobno.

Ker se ceste in dovoljene smeri vožnje (pa tudi hitrosti ali omejitve) nenehno spreminjajo, niso prav nič odveč dodatne možnosti samostojnega popravljanja prikaza cest ali določenih odsekov, pri čemer je s povezavo v internet to informacijo mogoče deliti tudi z drugimi uporabniki. Jasno je, da je sistem zasnovan tako, da ne reagira na vsak popravek, ga pa upošteva vse bolj, ko o njem poroča več uporabnikov. Podobno je mogoče dodati tudi zanimive točke.

Ker navigacijske naprave spremljajo, kako se vozimo po določenih cestah, najsodobnejši modeli že znajo vkalkulirati redne zastoje ali posebnosti na vsakdanjih poteh. Še več. Na podlagi teh podatkov so sposobni izračunati optimalno pot, ki je v času konice drugačna kot ob drugem času ali čez vikend. Takšna umetna inteligenca se zagotovo ne bo zadovoljila le s tako osnovnimi analizami, v prihodnosti lahko pričakujemo še marsikatero funkcionalnost, ki morda niti ne bo razvidna na prvi pogled. Zagotovo pa prihajamo v čas, ko bo navigacijska naprava v vsakem avtomobilu, ne samo zato, da se na poti ne bomo izgubili, pač pa v povezavi z drugimi sistemi predvsem zaradi naše varnosti.

Navigacija in telefoni
Razvoja ni več mogoče ustaviti: navigacijske naprave se selijo v najbolj uporabljane prenosne naprave, torej mobilne telefone. Na trgu je vse več modelov z vdelanim GPS-sprejemnikom in vsaj najbolj osnovnimi zemljevidi. Prednost teh rešitev je jasna: vedno imamo navigacijsko napravo s seboj. A bodite previdni! V avtomobilu se tudi velik zaslon mobilnika izkaže za (pre)majhnega, med uporabo v tujini boste trenutno tenko piskali, saj so podrobni zemljevidi nemalokrat na voljo le s povezavo do strežnika.

Prihodnost: Mobilna navigacija bo našla privržence zlasti med pešačenjem in kolesarjenjem, sčasoma pa bo vse več mobilnikov v sebi nosilo tudi podrobne digitalne zemljevide.

Telekomunikacije, julij-avgust 2008 | Boštjan Okorn