Google je vedno znal razmišljati drugače in vedno nam je znal ponuditi tisto, kar smo potrebovali. Tako velik uspeh pa nikakor ni možen brez velikih in bolečih padcev. Tudi Google je moral večkrat pasti, da se je lahko naučil tisto, kar je potrebno za velik uspeh. Google Wave se je napovedoval že veliko pred njegovim uradnim izidom. O njem se je pisalo v blogih in na večini spletnih portalov. O njem se je govorilo tudi zunaj IT-krogov. Wave naj bi nam ponudil popolnoma novo uporabniško izkušnjo in naj bi poslal elektronsko pošto v »elektronska nebesa«. No, marsikaj od govoric je bilo res, razen zadnjega –»da bo nadomestil elektronsko pošto«. Vsekakor smo uporabniki doživeli novo uporabniško izkušnjo, za katero se je pa zdelo, da nam je popolnoma tuja. Nekaj ljudi je Wave oboževalo, večini pa je bil preveč natrpan in nepregleden za uporabo. Čeprav sam izdelek na prvi pogled nima nobene zveze z družabnimi omrežji, pa lahko zdaj, ko na projekt pogledamo od daleč, vendarle začutimo določene elemente družabnega omrežja. Wave je bil orodje za komunikacijo, okoli katerega so imeli očitno željo zgraditi tudi vse druge elemente, ki jih potrebuje družabno omrežje.

Google Buzz pa je bil kot nekakšen mali komarjev pik, ki iznenada zasrbi in hitro pozabimo nanj. V svojem razmišljanju je šel Google s tem izdelkom precej bolj v pravo smer. Gmail namreč uporablja že okoli 200 milijonov ljudi, in če bi tej storitvi samo dodali nekaj elementov družabnih omrežij, je uspeh precej bolj zagotovljen, kot če bil bilo njihovo družabno omrežje samostojen izdelek. O tem, da je bil Buzz Googlov velik spodrsljaj, ki so ga očitno zares razvili čez noč, je pričalo tudi dejstvo, da so si privoščili veliko napako na področju zasebnosti. V trenutku, ko si je uporabnik vklopil Buzz, so lahko ljudi v njegovem imeniku videli tudi drugi. Google je seveda to težavo ekspresno hitro odpravil, toda škoda je bila že storjena. Buzz seveda kot eno izmed Gmailovih orodij še vedno deluje, čeprav bo verjetno počasi odšel iz vidnega polja, prav zaradi novega vročega izdelka Google+.

Morda še najbolj uspel skok v družabna omrežja je bil nakup YouTuba, a žal ta preveč temelji le na videoposnetkih ter ima premalo družabnega značaja, da bi si upali z njim kadar koli naskočiti Facebook.

VELIKI POK

Google se je iz svojih napak veliko naučil. Njihovi strokovnjaki so neprestano premlevali vzroke za propad nekaterih njihovih projektov. Zavedali so se, da samo orodje za družabno omrežje nikakor ni problem razviti, precej težje je družabno omrežje pripeljati do trenutka, ko bodo lahko povozili Facebook. In Google ne zanima nič drugega kot ravno to. Z drugim mestom se ne bodo zadovoljili in vse kaže, da so se tokrat odločili udariti na polno.

Vzeli so vse dobre sestavine uspešnih ter vse napake neuspešnih projektov in vse skupaj zavili v paket Google+.

Zakaj ravno plus? Po vsem, kar so se naučili iz preteklosti, so dojeli, da bodo na področju družabnih omrežij uspešni le, če bodo tisto, kar imajo, le nadgradili. In to so tudi storili. Google+ je torej podaljšek samega Googla.

Facebook je moral za svoj uspeh spremeniti tudi mišljenje ljudi. Včasih je bilo nepredstavljivo, da bi vsak dan odprl spletno stran in pogledal, kaj je novega na njej. Če dlje časa ni bilo nič novega, pa si tako ali tako pozabil na to stran. Facebook je s svojimi opozorili v elektronski predal to presegel, z velikim številom uporabnikom pa hkrati poskrbel, da je vedno nekaj novega. In tako Facebooka nismo obiskali samo enkrat na dan, ampak večkrat na dan. Prek mobilnih naprav pa smo počasi postali vseskozi povezani.

Kako naj torej Google poskrbi, da bodo uporabniki vseskozi povezani v njihovem družabnem omrežju in jim ne bo treba obiskovati njihove strani? Rešitev je seveda karseda preprosta, kot so preproste vse njihove rešitve. Družabno omrežje je bilo samo treba tako močno vpeti v vse druge njihove storitve, da pravzaprav ne bomo več ločili med biti »gor« in ne biti. Najboljše so tiste ideje, ki so tako zelo preproste, da smo jezni sami nase, kako da se tega nismo domislili že prej. Google je preprosto osvežil orodno vrstico, ki je zdaj že stalnica v vseh njihovih izdelkih, in ji dodal elemente, ki nas opozarjajo na našo prisotnost v družabnem omrežju G+. Vseskozi smo tako le klik oddaljeni od Googla+, ker pa njihove izdelke vsi zelo veliko uporabljamo, je to pravzaprav najpreprostejši način, kako vključiti uporabnika v družabno omrežje.

Tudi sam marketinški pristop ob izidu njihovega izdelka , 28. junija 2011, je že viden recept. Začel je delovati kot »private beta«, kar smo videli že pri Gmailu. Na začetku je novost na voljo le »povabljenim«, čeprav je vsakomur jasno, da se lahko vanj vključijo prav vsi, seveda le s povabilom, ki pa jih je tako ali tako »neomejeno« oz. če smo natančni: 150. Izdelek tako postane precej bolj zaželen, hkrati pa poskrbijo, da ni prevelik naval na storitev takoj ob izidu, s čimer lahko počasi testirajo zmogljivosti sistema. To, da je v stanju beta, pa jim daje tudi pravico do morebitnih težav v delovanju, česar je bilo pri Gmailu pred petimi leti kar veliko, pri Googlu+ pa nekako ni zaznati kakšnega nestabilnega delovanja. Tudi novica o preobremenjenosti sistema zaradi prevelikega navala na Google+ je bolj kot ne iz trte izvita in je bila le dober vzvod za še večji pritisk uporabnikov. Google si vsekakor ob vseh svojih strežniških zmogljivosti ne bi privoščil, da bi se lahko njihov sistem preobremenil, četudi je storitev le v beta različici.

Google+ ima v svojih dobrih dveh mesecih delovanja že preko 25 milijonov uporabnikov, kar je seveda ogromno, glede na to, da gre za nov izdelek. Če bi kaj takšnega uspelo slovenskemu podjetju, bi mu vsekakor lahko peli hvalnice, za Google pa je to seveda le dokaz, da so na dobri poti, čeprav še daleč, daleč od uspeha.

Moj mikro, september 2011 | Matjaž Gerčar |