V mobilne telefone je bilo že pred leti mogoče nameščati igre v Javi, aplikacij pa manj, saj telefoni niso bili pametni, niso vsebovali toliko tipal kot danes, zato je bil razpon opravil, ki so jih aplikacije lahko opravljale, majhen. Danes je drugače. Pametni telefoni so mali računalniki in temu primerno univerzalne naprave, ki lahko počnejo marsikaj, pa še vedno več jih je, neprimerno več, kot je bilo pred leti dlančnikov v rokah uporabnikov (se še spominjate teh naprav?). Največja prednost tržnic je v tem, da zanje skrbijo podjetja (Google, Apple, Nokia), ki uporabnikom vlivajo zaupanje, da ponujene aplikacije niso popolnoma neuporabne ali celo škodljive, čeprav se na to v praksi ne moremo popolnoma zanašati.

OGLASI NAMESTO PLAČILA

Brezplačne aplikacije so bodisi demo različice programa, tako funkcijsko osiromašene, da uporabnik dojame njihovo uporabnost, vendar je prisiljen kupiti polno različico, da dobi tisto, kar je želel, bodisi so podprte z oglasi. Pri priljubljenih aplikacijah, ki jih prenese veliko uporabnikov, ti pa jih tudi veliko uporabljajo, razvijalec dobi od oglaševalcev več denarja, kot bi ga dobil od nakupov, saj oglaševanje generira denar ves čas uporabe aplikacije, in ne zgolj enkrat, ko uporabnik aplikacijo kupi. V tem tudi tiči razlog, zakaj je recimo igra AngryBirds za uporabnike iPhonov plačljiva, za uporabnike androidnih telefonov pa brezplačna. V večini primerov nas prikazovanje oglasov znotraj aplikacij ne moti, če je to narejeno nemoteče. So pa primeri, kot je spet igra AngryBirds, ko se oglasi občasno prikažejo na takem mestu ali na tak način, da negativno vplivajo na uporabnost aplikacije. Pod črto pa lahko zapišemo, da je brezplačno boljše od plačljivega, toliko bolj, ker smo Slovenci omejeni pri kupovanju aplikacij z nekaterih uradnih tržnic.

ALI NAS GOOGLE OMEJUJE?

Za razvijalca je popolnoma vseeno, kdo kupi njegove aplikacije. Zanj je najbolje, če so te na prodaj povsod, brez omejitev. V praksi pa ni tako. Plačljive aplikacije na Android Marketu so na voljo le v nekaterih državah, med katerimi seveda ni Slovenije. Google se na svoji spletni strani opravičuje, da je to posledica dogovora z razvijalci, kar je po našem mnenju slab izgovor, in hkrati trdi, da si bo prizadeval širiti seznam držav. Vprašanje pa je, kdaj bo prišla na vrsto tudi Slovenija, ki jo zaradi majhnega trga globalna podjetja na vseh področjih vse bolj odrivajo na stran.

Ker pa so med plačljivimi aplikacijami tudi zanimive, nas je zanimalo, kakšne so alternative. Najlažji način je, da želeno plačljivo aplikacijo najdete na alternativnih tržnicah, ki geografsko ne pogojujejo nakupa, ali na spletni strani razvijalca, če ta obstaja in je prek nje mogoč nakup. Za drugo možnost pa morate biti bolj vešči in najprej nastaviti svoj telefon (ali tablični računalnik) na korenski (root) dostop. Kako to naredite, je opisano na strani 76. Nato pa morate namestiti aplikacijo MarketEnabler, ki zakrije oziroma spremeni nastavitve na SIM-kartici, tako da Google misli, da ste v eni izmed držav, kjer je nakup plačljivih aplikacij možen. Ne gre za nelegalno dejanje, kajti aplikacijo najdete na Android Marketu.

ISKANJE IGLE V SENU

Največja težava vseh tržnic je velika količina aplikacij na njih. Iskanje prave je lahko težko, toliko bolj, če ne poznamo imena aplikacij, temveč jo iščemo glede na to, kaj naj bi počela. Druga težava je povezana z androidnimi telefoni. Teh je veliko, velike pa so tudi razlike med njimi. Predvsem v zmogljivostih, kot sta hitrost procesorja ali velikost in ločljivost zaslona. Običajno v suhoparnem opisu aplikacije znotraj tržnice ni omenjeno, v katerem modelu telefona deluje brez težav. Pri tem moramo biti natančni. Ko zaženete tržnico v svojem telefonu, vidite le tiste aplikacije, ki bi načeloma morale delovati v telefonu, saj je ta dovolj zmogljiv. A vseeno so razlike, saj lahko aplikacija dobro deluje v enem telefonu, v drugem, ki ima popolnoma enake zmogljivosti, pa »zmrzuje«. Pomaga branje komentarjev uporabnikov, ki so jo že namestili, ali pa namestitev in preizkus. V najslabšem primeru bo telefon zmrznil in ga boste morali znova zagnati. Ne pozabite pa takoj po tem nedelujoče aplikacije odstraniti iz telefona.

V praksi se pojavljajo tudi drugačne težave in spet lahko kot primerjavo omenimo igro AngryBirds za sistem Android. Ko je bila objavljena za ta sistem, je delovala le v telefonih z dovolj velikim zaslonom. V telefonu HTC Desire je delovala, v HTC Wildfire pa ne. Nato je založnik Rovio, nekoliko zaslepljen s prilivom oglaševalskega denarja, izdelal lažjo (Lite) različico, ki ste jo lahko naložili v Wildfire, vendar deluje obupno počasi. Tako zelo, da je igranje skoraj nemogoče, najmanj pa zelo oteženo.

KJE TOREJ ISKATI?

Ko potrebujete aplikacijo, za katero veste, kaj približno naj bi počela, ne veste pa njenega imena, je rešitev računalnik in spletni iskalnik. »Pogooglajte« ustrezni iskalni pojem, kot je na primer »mobile application for spying«, in začnite brati. Hitro boste ugotovili, katero aplikacijo potrebujete in kje jo najdete. Opazili boste tudi, da nekatere aplikacije niso na tržnicah, to pa zato, ker delajo kaj takega, česar lastnik tržnice ne odobrava in jih zato ni dovolil objaviti v svoji tržnici. Tipični primer takih aplikacij so tisti za odklepanje (rooting) androidnega telefona z enim samim klikom. Takšne aplikacije lahko še vedno namestite v telefon, običajno tako, da v spletni brskalnik telefona vtipkate spletno mesto, kjer je paket za namestitev.

ŠE VEČ NEODVISNIH TRŽNIC

Svoje tržnice imajo tudi nekateri proizvajalci mobilnih telefonov s sistemom Android, to pa predvsem za to, da bi uporabniki lažje našli aplikacije, ki zagotovo delujejo v njihovih modelih. To v veliki meri pomaga uporabnikom, ker vidijo le tiste aplikacije, ki bodo zagotovo delovala v modelu, ki ga imajo. Poleg Samsunga, ki tržnico že ima, o tem razmišlja tudi HTC. Obe podjetji sta zanimivi, ker je njihovih telefonov v Sloveniji veliko. Pred časom pa je za razvijalce svojo tržnico v beta različici odprl tudi Amazon. Letna članarina za razvijalce naj bi bila 99 dolarjev. Obljubljajo, da bo imela njihova tržnica nekaj prednosti pred Googlovo – vsako aplikacijo naj bi pred objavo preizkusili, kar pomeni, da bo na tej tržnici verjetno manj aplikacij, dodali pa naj bi tudi njen obširen opis. Je pa že danes jasno, da bo tržnica, ko jo bo Amazon odprl tudi kupcem, kar naj bi se zgodilo letos, bo nekaj časa na voljo le Američanom.

Svoj lonček za zbiranje cekinov bodo pristavili tudi naši mobilni operaterji. Ti danes od fenomena tržnic nimajo ničesar. Niti od prenosa podatkov, saj večina uporabnikov za prenos aplikacij v telefon uporablja omrežje wi-fi. Po naših, sicer še do neke mere neuradnih informacijah, naj bi tržnico kmalu predstavila tako Mobitel kot Simobil. Če malce ugibamo: uporabnik bo lahko iz njunih tržnic znotraj lastnega omrežja pretakal informacije brezplačno, operaterja pa bosta del denarja vzela razvijalcem, ki bodo aplikacije prodajali prek njunih tržnic. Zaradi majhnosti našega trga je zelo vprašljivo, kateri razvijalci bodo sploh pripravljeni iti na lokalno tržnico. Slovenski razvijalci z znanjem in idejami razvijajo aplikacije za globalni trg, zato so prisotnih na globalnih tržnicah. Ostali bodo le razvijalci aplikacij, ki so namenjene slovenskim uporabnikom (nekaj sta jih operaterja našla prek svojih natečajev). Teh pa bo malo, malo bo tudi kupcev, zato je vprašanje, koliko bosta naša operaterja na koncu imela od tega. Druga zgodba pa so veliki tuji operaterji z nekaj milijonov uporabnikov, kjer je že zdaj jasno, da so tržnice način za izboljšanje poslovnih rezultatov.

TRŽNICA V RAČUNALNIKU

Od začetka tega leta pa tržnice niso omejene le na pametne telefone in tablične računalnike, saj je Apple predstavil tržnico z aplikacijami za računalnike Mac. Dosegljiva je po nadgradnji operacijskega sistema na različico OS X 10.6.6. Aplikativna tržnica je vključena v ukazni (ikonski) trak v spodnjem delu zaslona operacijskega sistema. S klikom traku se odpre okno, podobno kot pri tržnici iTunes, kjer iščete želeno aplikacijo. V njem poiščete aplikacijo, jo kupite in namestite, omogočeno pa je tudi ponovno nameščanje že kupljenih aplikacij v druge računalnike Mac, ki so v lasti uporabnika. Morate pa imeti Applov račun in se registrirati, tudi če želite namestiti brezplačno aplikacijo.

S tem je Apple pokazal, da so tudi računalniki primerni za tak koncept prodaje aplikacij, saj je za uporabnika preprosteje, da aplikacije išče znotraj ene same tržnice, ki zaupa, kot pa da jih išče v spletu, potem pa jih prenese in namesti s strani, med katerimi so tudi takšne, kjer so pod imenom nedolžne aplikacije podtaknjene škodljive kode. Vprašanje, ki se poraja samo po sebi je, kdaj bo nekaj podobnega predstavil tudi Microsoft za svoje operacijske sisteme.

Moj mikro, februar 2011 | Jan Kosmač |