V navezavi s spajkalnikom bi vsekakor priporočal nakup rezervnih priključkov za kable, saj se včasih zgodi, da se tudi ti poškodujejo in niti spajkanje ne pomaga več. Še večja težava pa je, da pogosto niti v specializiranih trgovinah z elektroniko nimajo takšnih kablov ali pretvornikov, kot bi jih v določenem trenutku potrebovali. Kot primer bi omenil, da sem nekoč skušal povezati mini jack (3,5 mm banana) vtič na eni strani s canon (XLR) vtičem na drugi strani, za kar bi običajno potreboval dva pretvornika (mini jack–jack, jack–canon). Na začetku sem tudi poskusil s serijo dveh novih pretvornikov, a ker ti pogosto niso narejeni dovolj kakovostno, je bil signal na nekem mestu prekinjen. Kot že mnogokrat prej sem zopet prišel do sklepa, da včasih človeku ne preostane drugega, kot da določeno stvar naredi sam ali za to prosi spretnejšega kolega.
Za izdelavo pretvornikov in kablov seveda potrebujemo tudi koaksialni kabel, ki ga prodajajo na metre in nekaj teh imejte vedno pri roki. Ne bi rad pogreval tematike o vrhunskem zvoku najdražjih kablov, ki je bila izredno priljubljena med hi-fi entuziasti preteklih desetletij. Vendarle pa vsaj poskrbite za to, da bo imel kabel dober zunanji ovoj (zaščita signala pred zunanjimi motnjami) in da ima oznako OFC (čisti baker, zaščita proti oksidiranju). Vse, kar je boljše od tega, ne seveda ne škodi, vas pa utegne precej bolj udariti po žepih, kot je to potrebno. Če namreč tudi druge zvočne komponente niso iz vrhunskega razreda, jim niti najboljši kabel na svetu ne bo pomagal.
Na neki način pa bomo morali kabel ali pretvornik pred končno uporabo tudi preizkusiti. V ta namen obstaja nekaj škatlic, kot je Behringerjeva Cable Tester CT100, ki lahko preizkusi kable raznovrstnih priključkov: banana, mini banana, MIDI, činč, canon. Vsekakor priporočam ogled strani www.behringer.com , saj je to proizvajalec zvočne opreme, ki za razmeroma nizko ceno ponuja rešitev tudi za marsikatero večjo težavo, ki se pojavi v studiu.
Tisti z malce več spretnosti iz elektronike pa omenjenega testerja ne potrebujete, če le imate na voljo vsaj preprost multimeter (z ohmmetrom). Ta lahko skupaj s spajkalnikom pride še kako prav tudi pri zahtevnejših popravilih avdio elektronike, a to je že zgodba za bolj izkušene mačke.
Stiki med različnimi priključki se lahko po dolgotrajni uporabi zamažejo, korodirajo ali drugače poslabšajo, zato lahko pride do precej manj kakovostnega prenosa zvočnega signala med komponentami. Preprosto pršilo za čiščenje stikov (kontakt sprej) nas lahko tako marsikdaj popelje do čistejšega zvoka. Priporočam pazljivo uporabo z vatiranimi paličicami, sicer utegnete zamastiti vrsto elektronskih komponent. Tudi zaradi tega pri odpravljanju »škripanja« drsnih ali okroglih potenciometrov raje uporabite sprej s stisnjenim zrakom, ki ga dobite v vsaki bolje založeni računalniški trgovini. Pri tej težavi včasih pomaga tudi nekajminutno drsanje naprej-nazaj (oz. levo-desno).
Za tisto peščico glasbenih ustvarjalcev, ki pri delu še vedno uporabljajo analogne snemalnike (magnetofoni, portastudii, kasetofoni), je vsekakor primerno, da vzdržujejo svoje mašince s čistilnim alkoholom (čiščenje glav), čistilom za gumijasta vodila ter ročico za razmagnetenje glav. Še pred nedavnim se je zdelo to kot vsakdanje opravilo, ki smo ga srečevali v vsakem studiu, danes pa ... No, dovolj nostalgije. Dvomim namreč, da sploh še kje prodajajo komplete za vzdrževanje dinozavrov ...
Pripomočki, ki smo jih tokrat omenili, ne pomenijo posebno velikega stroška, saj za največ nekaj deset evrov lahko dobite prav vsakega. Če pa ste eden izmed »digitalofilov« in pri delu ne uporabljate več kot par analognih kablov, denar raje namenite za kak drug pripomoček. Potrebujete namig? Kitarski uglaševalec, brezprekinitveni napajalnik, »direkt box«, merilec jakosti zvoka, analizator zvoka ... Naštevanje škatlic bi lahko nadaljevali v nedogled, zato pred nakupom raje dvakrat premislite, katero zadevico res nujno potrebujete.
Moj mikro, Junij 2008 | Igor Matičič
