Da ne bi le teoretično razpredali o sistemu, ki je lahko poceni ali drag, smo poiskali takega, ki že deluje. Je poceni, zahteva pa ali veliko znanja, če tega ni, pa nekaj truda, da na spletu najdemo in preberemo vse informacije, ki so na to temo dosegljive. Teh pa ni malo, ker je veliko ljudi iz skupnosti »naredi sam«, ki so se podobnih projektov že lotili (http://www.instructables.com). Gre za gradnjo omrežja tipal, ki v hiši ali stanovanju meri vse mogoče. Kar je pomembno, pa tudi morda kaj manj pomembnega, a zanimivega. Uporabili smo gradnike, ki so poceni in hkrati zmogljivi, celotni sistem pa omogoča tudi skoraj neomejeno nadgrajevanje in dodajanje novih tipal.

Uporaben je tako imenovani vmesnik – vodilo na enem paru žic (1-wire bus – interface). Na eni strani je naprava »master«, računalnik ali mikrokontrolnik, na drugi pa na en par žic obešena tipala – sužnji (»slave«). Konkretno v našem primeru: na eni strani je računalnik s programom v jeziku Perl, operacijskim sistemom Linux in vmesnikom za omenjeni sistem, ki je vtaknjen v USB-vtič. Iz njega gre en par žic iz kabla UTP, katerega omrežje je v danem primeru stanovanjske hiše pretirano dobro razvejeno (beri: »kablovja« je toliko, da presega gole potrebe naprav, ki so v omrežje priključene). Kot pravi lastnik: »Vgradil sem toliko kablov UTP, da bodo zadostovali za vse življenje.« Na žici je trenutno petnajst tipal temperature in bralno tipalo (magnetni kontakt s pripadajočim števcem impulzov), ki na hišnem merilcu »prebira« porabo plina. V izdelavi (predelavi) pa je še infrardeče tipalo, ki bo uporabno za »prebiranje« porabe električne energije na hišnem merilcu, števcu po domače.

V grobem omrežje deluje po naslednjem načelu. Vsako tipalo na »žici« ima svoj unikatni naslov (64-bitni naslov), podatke meritev pa pošlje programu (računalniku) tedaj, ko on od določenega tipala to zahteva. Drugače bi na žici prišlo do kolizije signalov in pošiljanje in sprejemanje podatkov ne bi bilo mogoče. Program (skripta) na računalniku prejete podatke preračuna v mere, ki so nam razumljive (stopinje, kubični metri), ter jih prikaže na časovnem grafikonu. Ker je program napisan v programskem jeziku Perl, je dostop do grafikonov mogoč tudi prek spleta. Vse skupaj ni podatkovno potratno; čeprav letno omrežje izmeri veliko meritev, velikost baze podatkov le počasi raste.

Omrežje tipal, ki v času pisanja člankov deluje slaba dva meseca, je informacijskega značaja. Lastnik lahko prebira gibanje temperature v svoji hiši in porabo plina. So pa ti podatki pozneje osnovna za smiselno optimizacijo porabe energije, katera se omembe vredno lahko pozna tudi na mesečnih računih. Ravno v tem je tudi čar zadeve. Sistem hišne avtomatike nastaja postopno in počasi, v procesu pa se pridobiva tudi veliko znanja in izkušenj.
Pred leti smo kritizirali podjetja, ki se ukvarjajo s hišno avtomatiko, pri kateri je optimizacija porabe energije vse bolj pomemben del, ker so predraga. Njihove cene so tolikšne, da si jih lahko privoščijo le bogataši pri gradnji svojih vil. Na žalost to še vedno velja. Poceni, a prav tako enako zmogljiv sistem si lahko zgradite le sami. Ali pa »novi podjetniki«, če bodo gornji in podobni projekti prerasli v podjetniško idejo. Tipala in USB-vmesnik so poceni, če jih naročimo iz Kitajske, vse skupaj stane nekaj deset dolarjev. Prostokodne programske opreme je na spletu veliko. Priporočljivo je imeti toliko znanja programiranja, da delovanje programov zadosti našim potrebam. Najbolj pomembne pa so izkušnje in znanje, ki pa ga lahko pridobimo le, če se takšnih in podobnih projektov lotimo sami.

Moj mikro, Januar Februar 2013 | Jan Kosmač |