Fotograf Justin Quinell je eden večjih zagovornikov tovrstne fotografije, kar razkriva njegova spletna stran www.pinholephotography.org z namigi, nasveti in primeri fotografij. Preden se lotimo »predelave« fotoaparata, se splača preveriti, kaj sploh lahko pričakujemo. Sicer pa predelava ni težka, predvsem pa v ničemer ne vpliva na običajno delovanje fotoaparata. Lahko se odločite za enostavnejšo izvedbo, iz kartona izrezan krog z luknjico, ki ga nalepite prek odprtine fotoaparata, ki vzame le nekaj minut časa. Pri tem pa je pomembno, da je luknjica edina pot svetlobe v njegovo notranjost. Namesto kartonskega kroga in lepilnega traku lahko predelate pokrov za zaščito odprtine telesa fotoaparata; če ga morda niste založili in ga zdaj ne najdete. Pri tem v sredino pokrova izvrtate večjo luknjo, prek katere namestite tanko aluminijasto pločevino (vsaka pločevinka za pijače vam bo dala ta material) z luknjico. Naredite lahko celo več takšnih aluminijastih koščkov z luknjicami različnega premera, jih menjate in opazujete, kako se zaradi tega spreminja fotografija.
Za predelavo je primeren vsak fotoaparat, ki ima izmenljive objektive in možnost ročnih nastavitev, predvsem nastavitve časa osvetlitve: zrcalnorefleksni ali novejši tipi fotoaparatov brez zrcala z izmenljivimi objektivi. Digitalni fotoaparati so bolj primerni za to, ker lahko takoj vidimo posneto fotografijo, kot analogni, pa čeprav se je tovrstna fotografija začela s slednjimi.
Fotografija, posneta skozi luknjico, je mehkejša od fotografij, posnetih skozi sistem leč objektiva. Kar je lahko svojevrstna prednost, saj vendarle želimo doseči drugačne učinke. Teorija je preprosta. Manjša ko je luknjica, bolj ostra je fotografija, in manjša ko je, več svetlobe je potrebne, da fotografija ni pretemna. Fotografijo pa lahko do neke mere izostrite tudi z grafičnim programom za obdelavo fotografij. Druga značilnost tovrstne fotografije je skoraj neskončna globinska ostrina. V razumljivem jeziku to pomeni, da lahko posnamete bližnje jabolko na okenski polici z oddaljenim gorskim masivom v ozadju in vse na fotografiji bo ostro (v fokusu). Objekt v ozadju je lahko tudi sonce, vendar mora biti v tem primeru čas osvetlitve kratek.
Vrtanje oziroma prebijanje luknjice skozi tanko kovino (folijo ali ploščico) pušča na drugi strani okruške, ki jih običajno odstranimo z brusilnim papirjem. Lahko pa jih tudi pustimo, saj, ker odbijajo svetlobo, ustvarijo zanimive svetlobne učinke, še zlasti pri fotografiranju sonca. Iz bleščeče sončeve plošče »štrlijo« mavrični sončni žarki.
Skozi luknjico do tipala fotoaparata prodre manj svetlobe, kar pomeni, da moramo fotografirati z daljšimi časi osvetlitve. Najbolje je, če je fotoaparat nameščen na trinožno stojalo ali postavljen na ravno površino (na primer mizo ali polico). Zaradi občutljivosti digitalnih tipal je mogoče tudi fotografiranje »iz roke«, a le močno osvetljenih motivov. Težko je reči, kakšni so primerni časi osvetlitve. V praksi se boste za dobro fotografijo morali poigrati z različnimi časi, dokler ne boste našli najbolj primernega. Prav eksperimentiranje je najboljši nasvet, ki vam ga lahko damo. Pa ne le s časom osvetlitve, temveč prav tako z različnimi nastavitvami občutljivosti ISO in z luknjicami različnih premerov.
Moj mikro, Marec April 2013 | Jan Kosmač
