Omenjeni časi štiristeznih kasetnikov so že davno mimo, saj se svet že dolgo vrti zgolj v digitalni smeri. Digitalen pa je seveda tudi prenosni studio, ki ga predstavljamo tokrat. Čeprav je mini studio DP-02 nadgradnja Tascamovega DP-01, pa navzven deluje, kot da prihaja z drugega planeta. Povsem spremenjena zunanja podoba namreč človeku takoj pade v oči. Nizko ležeč profil, zaobljena prednja stranica, temno-svetla barvna kombinacija, elegantna reža za CD-je in še marsikateri detajl da človeku misliti: Moram ga imeti!

Ta barvita slika pa nekoliko zbledi, ko gre za funkcionalnost. Nikakor ne mislim, da je z aparatom kaj narobe, vendar je konkurenca v tem razredu tako huda, da mi misli nenehno uhajajo drugam, v primerjave z drugimi izdelki, ki so na voljo na trgu.

STEZA NA STEZO

Sicer pa je Tascam DP-02 vsekakor sposoben produciranja odličnih demo posnetkov, v navezi z izkušenim uporabnikom pa tudi tistih višjega ranga. Pri tem je treba poudariti, da je DP-02 predvsem namenjen glasbenikom, ki skladbe sestavljajo z nasnemavanjem ene ali dveh stez hkrati, saj ima na izbiro zgolj 2 x 2 vhodna vtiča: 2 banana ali 2 XLR z možnostjo napajanja (48 V) kondenzatorskih mikrofonov.

Z nasnemavanjem stez seveda zlahka pridemo do višje številke (8) pri predvajanju, kar je ob pazljivem načrtovanju povsem dovolj za pokritje vseh bistvenih delov povprečne pop skladbe, a malce premalo za razvijanje bogatih aranžmajev do potankosti. Ker pa živimo v digitalni dobi, je tudi ta pomanjkljivost brez izgube KAKOVOSTI rešljiva z malce spretnosti in vztrajnosti, saj lahko več stez združimo z delnim mešanjem v stereo stezo in jo znova uporabimo kot dve posamezni stezi. Temu posegu se je nekoč reklo ping pong tehnika, in čeprav sem jo v izdihljajih analogne dobe obvladoval do perfekcionizma, se mi danes zdi neznansko zastarela. Živimo namreč v dobi gigabajtov in neskončnega pomnilnika, kar nam zlahka dokaže vsak povprečen glasbeni računalnik, ki je sposoben odigrati najmanj 32 stez hkrati.

PREPROSTO USTVARJANJE

A ni vse v računalnikih, saj ima vsaka stvar svoj namen. Zanesljivo delovanje, ergonomska zasnova, fizični krmilniki in še marsikaj nam pri Tascamu omogočajo preprosto ustvarjanje, neodvisno od računalnika in programske opreme. In tudi od Microsofta, če hočete. Ste že kdaj uveljavljali garancijo na programsko opremo?

Snemanje s Tascamom je izredno preprosto. Enota, kamor se vse informacije skladbe zbirajo, se imenuje song, izberemo pa jo po želji ali ustvarimo novo. Potem določimo, iz katerega vhoda bomo snemali na katero stezo, in že je vse pripravljeno za snemanje. No, preskočili smo običajne postopke, ki so podobni na vseh snemalnih sistemih: Priklop kabla z mikrofonom ali inštrumentom, nastavitev ojačenja, monitoringa in podobno. Od tod naprej je vse jasno skoraj vsakomur, ki je že kdaj uporabljal transportne gumbe kateregakoli snemalnika.

Obstajajo pa seveda tudi kompleksnejše možnosti snemanja, in sicer v navezi z internimi zvočnimi učinki, ki jih lahko priredimo za vsako stezo posebej. A pozor: nastavitve in izbira učinkov se morajo zgoditi pred snemanjem, po snemanju stez je namreč kot globalni učinek na voljo zgolj reverb (odmevnik). Na srečo so na voljo tudi priključki za zunanjo enoto zvočnih učinkov, kar nam daje nekaj več možnosti pri končnem mešanju. Mešanje je tudi ena izmed operacij, kjer lahko s pridom uporabimo krmilne gumbe, saj jih v tem cenovnem razredu navadno ne srečujemo. Neposreden dostop do izenačevalnika (nastavljivih) visokih in nizkih frekvenc, količine odmeva na stezi, panorame in drugo so funkcije, ki so zelo dobrodošle in so pri podobnih digitalnih snemalnikih dosti manj elegantno dostopne. Končni zapis skladbe (song) je seveda stereo datoteka.

TRDI DISK ALI KARTICA CF

Zapis poteka na posamezne FAT-particije 40 GB trdega diska, kar je že običajna praksa. Nekoliko manj običajno pa je, da je isti model snemalnika na voljo tudi v različici DP-02CF, pri katerem trdi disk in CD-enoto nadomesti kartica Compact Flash. Poleg tega je za ta model značilno pomanjkanje vdelanih zvočnih učinkov, zato razmislite, ali se vam izplača varčevanje za slabih 200 evrov na ta račun. Sicer pa se cena boljšega modela DP-02 giblje okoli 500 evrov.

Za shranjevanje in prenos podatkov sta na voljo dve možnosti: zapis na CD (DP-02) ali prenos preko vmesnika USB 2.0 do računalnika in nazaj (DP-02 in DP-02CF). Razveseljivo je, da je slednji način že postal stalnica pri tovrstnih snemalnikih, saj izredno povečuje možnosti obdelave zvoka v postprodukciji.

Velja omeniti še nekaj dodatkov, ki jih snemalna mašinca skriva v sebi: metronom, uglaševalec, SPDI/F-vmesnik in MIDI-vmesnik za sinhronizacijo.

KUPITI?

Je torej Tascam DP-02 vreden svojega denarja? Morda. Če Tascam ne bi imel večne konkurence v imenih Zoom, Boss, Roland, Korg, Yamaha in še kje, bi bil odgovor zlahka pritrdilen. Če temu dodamo še za celo vesolje računalniških mini studiev, lahko rečemo, da je odgovor resnično odvisen od vsakega posameznega uporabnika.

Tascam je vsekakor sposoben produciranja odličnih demo posnetkov, v primerjavi s konkurenco pa ima tako pluse kot tudi minuse.

Moj mikro, September 2008 | Igor Matičič