Cilj je zaščita potrošnika
O skladnosti digitalnih TV-sprejemnikov za uporabo v Sloveniji smo se pogovarjali z Romanom Kužnarjem, direktorjem ustanove Sintesio.

Na Apekovi spletni strani smo našli dokument z naslovom »Postopki za ugotavljanje skladnosti DVB-T sprejemnikov za uporabo v republiki Sloveniji«, ki ga je oblikovala ustanova Sintesio, katere direktor ste, in ki mu je ministrstvo za gospodarstvo podelilo pravico, da, laično rečeno, testira naprave in jim podeljuje znak skladnosti. Gre pri tem za konflikt interesov?
Ne gre za konflikt interesov. Dokument, ki ga navajate, je nastal na podlagi dokumenta »Specifikacije zahtev DVB-T sprejemnikov za uporabo v Republiki Sloveniji; verzija SLO 1.0, datum: 28. 10. 2008«. Naše videnje je, da je rezultat širše razprave vseh vključenih (dobaviteljev sprejemnikov, operaterjev multipleksa, TV-hiš, regulatorja in MG-ja) ter evidentirane potrebe med ponudniki TV-programov/operaterjem in proizvajalci DVB-T sprejemnikov), da se dorečejo tehnične specifikacije, ki bodo omogočale kakovosten sprejem TV-programov z vsemi možnostmi, ki jih lahko ponudi digitalno oddajanje (npr. napredno kodiranje zvoka, nadgradljivost programske opreme sprejemnikov …). Specifikacije je Sintesio pripravil na podlagi naročila Apekovega naročila. Ta je pripravil javno predstavitev specifikacij, na kateri so udeleženci (ponudniki TV-programov, operaterji omrežja, dobavitelji sprejemnikov) potrdili omenjene specifikacije. Dokument »Postopki …« pa opredeljuje način izvajanja hitrih testov, s katerimi se ugotavlja skladnost tehničnih zahtev sprejemnikov s tehničnimi zahtevami, zapisanimi v specifikacijah.

Pomembno: Ugotavljanje skladnosti in podeljevanje znaka skladnosti za dobavitelje sprejemnikov ni obvezujoče, njen cilj pa je predvsem zaščita potrošnikov in procesa analogno-digitalnega prehoda po vzoru drugih evropskih držav. Sintesio je pridobil pravico podeljevanja znaka skladnosti na podlagi javnega razpisa MG-ja (ki je še vedno odprt in se nanj lahko prijavi kdorkoli, ki lahko zagotovi izvedbo tovrstnih aktivnosti).

Kupec pričakuje jasen znak, da je izdelek skladen z digitalnim prizemnim omrežjem. To pa laično pomeni, da ima pretvornik za DVB-T in dekodirnik za standard MPEG-4. V postopkih pa je zapovedan zelo obširen postopek, med katerim so tudi testi, ki z navedenim niso v neposredni povezavi (na primer: nadgradljivost sistema, povrnitev tovarniških nastavitev in podobno). Ali se vam ne zdijo ti testi preobširni (če ne, zakaj ste takega mišljenja)?
Določitev jasnega znaka, ki opredeljuje ustrezen sprejemnik, je tudi vodilo promocijske kampanje, ki jo je pripravilo ministrstvo za gospodarstvo. Prizemno digitalno oddajanje je v Sloveniji v fazi uvajanja. Nekatere funkcije in npr. načini kodiranja zvoka ne bodo na voljo takoj ob uvedbi. V »specifikacijah« pa so se dobavitelji in ponudniki dogovorili, kakšno funkcionalnost in kakšne načine oddajanja bomo v Sloveniji imeli podprte. To, kar se danes oddaja v Sloveniji (RTVSLO), ni končna referenca, na podlagi katere bi lahko »laično« ugotovili, ali je določen sprejemnik dober ali ne. Težko si predstavljam, da bi Sintesio podelil znak »ustrezen sprejemnik« na podlagi laičnega testiranja, npr. na podlagi sodbe, da danes TV-sprejemnik sprejema digitalni televizijski signal RTV SLO, nato pa bi drugi operater multipleksa ponudil nove programe, ki pa jih zaradi spremenjenih parametrov oddajanja z istimi sprejemniki ne bi bilo mogoče sprejemati. Takšne odgovornosti ne želimo sprejeti, zato bomo skladnost podeljevali na podlagi preverjanja tehničnih karakteristik skladno s specifikacijo dogovorjenih tehničnih zahtev. Pri preverjanju nekaterih tehničnih karakteristik bomo dovolili manjša odstopanja od zahtev, predvsem tista odstopanja, ki, kot sami ugotavljate, ne bodo šla na škodo uporabnikov. Na primer, funkcija nadgradljivosti je takšna, ki je danes operaterji MUX-a v Sloveniji še ne ponujajo, zato bo takšno odstopanje dopustno. Uporabnik pa bo seveda pri odločitvi o izbiri sprejemnika lahko upošteval tudi informacijo o tem, ali so nekatere funkcije, za katere bodo ugotovljena odstopanja, zanj pomembne ali ne.

Testi, po katerih se bo ugotavljala skladnost v Republiki Sloveniji so, ne glede na njihovo »obširnost«, še vedno testi hitrega preverjanja, in v našem primeru ne gre za podrobno testiranje. Ena od nalog priprave testnih specifikacij je bila namreč ugotoviti, kakšen je minimalni nabor testov, na podlagi katerih se z največjo možno mero zagotovi preverjanje ustreznosti posameznega sprejemnika. Podrobno testiranje sprejemnikov zahteva namreč mnogo večjo kompleksnost od predvidene.

Tako obširni testi imajo po našem mišljenju nekaj slabosti. Testiranje je dolgotrajno in drago, kar bo povzročilo, da marsikateri »uvoznik« izdelkov ne bo poslal na test, saj ta, kot vemo, ni obvezen. To pa za trg ni dobro, saj bo zmeda na policah glede različnega označevanja še večja, kot je danes. Se strinjate s tem?
Vprašanje zastavljate na podlagi vnaprejšnje sodbe. Kaj je drago in dolgotrajno? Ne smemo namreč pozabiti, da gre predvsem za zaščito potrošnikov, in vse dosedanje analize iz držav, ki so z digitalizacijo pred, nami kažejo, da je ta postopek ustrezen in nujen. Pri oblikovanju cene storitev smo se zavezali, da bomo zgolj pokrivali stroške takšnega postopka. Dodana vrednost za dobavitelje bo predvsem možnost promocije ustreznih izdelkov, medtem ko je promocija uvajanja digitalne televizije v Sloveniji, katere del bo tudi promocija logotipa, s katerim se promovirajo ustrezni izdelki, zadeva države. Na podlagi podelitve dovoljenja o uporabi celostne podobe promocije bodo proizvajalci s svojimi izdelki »brezplačno« oziroma za ceno stroška ugotavljanja skladnosti vključeni v promocijo.

Glede označevanja izdelkov na trgovskih policah pa že danes vlada huda zmeda. Na televizorjih so nalepljene oznake za digitalno sprejemanje za mnoge evropske države (UK, DE, A, IT, F …). Povprečen potrošnik tovrstnih logotipov ne pozna, ker pa se v njih pojavlja tudi DVB-T, je lahko hitro zaveden, da je takšen izdelek dober za Slovenijo (npr. po analogiji, če je že za EU-države dober, je najbrž dober tudi za Slovenijo). Ker smo v Sloveniji specifični (MPEG-4 in določeni parametri oddajanja – lokalizacija), je potreba po slovenski nalepki toliko večja.

Ali z vidika kupca ne bi bilo dovolj preveriti, ali določen izdelek sprejema in prikaže program prek omrežja, vse ostalo pa pustiti pri miru oziroma tako, kot je?
Digitalno oddajanje in sprejemanje sta od države do države različna (preberite denimo drobni tisk ob nalepkah na televizorjih na prodajnih policah, ki pravi, da je zmožnost digitalnega sprejemanja stvar posamezne države oziroma operaterja ). Izkušenj v EU iz oddajanjem MPEG-4 ni veliko, dober primer je Norveška, kjer pa je operater MUX-a poskrbel tudi za dobavo ustreznih sprejemnikov (STB-jev).

Preizkusiti izdelek laično »z vidika« kupca, brez nujnega obsega hitrih testov, s katerimi ugotavljamo skladnost na podlagi dogovorjenih tehničnih zahtev, ki jih ali jih bodo vpeljali tudi ponudniki programov/operaterji omrežja in zanj garantirati kupcu, da je dober izdelek za vse TV-programe, ki se uvajajo in se bodo oddajali v Sloveniji, se mi zdi neodgovorno. Inštitucija, ki podeljuje znak ustreznosti, mora kredibilnost za svoje početje graditi na preverjenih postopkih. Za nas je ravno vidik kupca najpomembnejši. Če dajemo zagotovilo, da je izdelek ustrezen, želimo biti v to prepričani v vseh možnih okoliščinah, ki lahko nastanejo (spremembe v parametrih oddajanja, različni parametri oddajanja za različne programe).

Obstaja seveda tudi možnost, ki jo ponujate, to je, da kupec sam prevzame odgovornost za svoje početje – nabavo ustreznega sprejemnika. Napredni uporabniki danes delijo izkušnje na APEK-ovem forumu, torej je tudi takšna praksa v Sloveniji že v veljavi.

Kolikšen pa je strošek takšnega testiranja in ali bo treba testirati vsak model posebej ali le en model družine, v kateri so na primer enaki izdelki, le velikosti zaslonov so različne?
Vse odgovore lahko dobite iz javnega poziva, ki je objavljen na spletni strani www.sintesio.org/calls/JP_pravicaUporabe/.