Višja ločljivost je pomembna, hkrati pa je lahko tudi tehnično pretiravanje, ki do neke mere spominja na vojno milijonov pik, ki so se jo šli proizvajalci fotoaparatov. Več pik je bolje le do neke meje, ko povečevanje začne vplivati na zmogljivost naprave in njeno proizvodno ceno. Zaslon retina naj bi bil po definiciji povezan s številom na svetlobo občutljivih teles v očesni šarenici. Pa ni tako. Pod Applovim marketinškim izrazom »retina« se skriva njegova lastna definicija, koliko pik mora biti na palec, da se zaslon tako imenuje – 300 pik na palec (ppi).

Apple je zaslon retina predstavil na iPhonu 4, ki ima ločljivost 326 ppi. Ker iPad držimo dlje od očesa, pri katerem vidna ostrina slike temelji na kotni, namesto na linijski ločljivosti, s katero opisujemo zaslone, ima lahko nižjo ločljivost, pa je po Applovi definiciji še vedno zaslon retina. Pri razdalji, ki znaša med 38 in 46 centimetri, to pomeni najmanj ločljivost 240 ppi, novi iPad pa ima ločljivost 264 pik na palec.

Applova definicija zaslona retina velja pri normalni ostrini vida, vid 6/6 (oziroma 20/20, izraženo v čevljih). To je tista znana razpredelnica na steni zdravnika, ko vas ta prosi, da berete znake v vrsticah, dokler te sploh vidite. Oznaka 6/6 pomeni, da na razdalji šest metrov vidite, kar lahko vidi povprečen človek. Mnogo ljudi pa ima ostrino vida boljšo in pri skoraj vseh ljudeh je ostrina vida omejena z zamegljenostjo vida zaradi nepravilnosti na leči očesa. Najboljši človekov vid naj bi po znanstveni definiciji znašal okoli 6/3 (20/10), kar naj bi pomenilo resnično ločljivost šarenice. Če hočemo biti natančni, to pomeni, da bi moral imeti pravi zaslon retina vsaj 573 pik na palec pri razdalji 30 centimetrov (tolikšna je najmanjša razdalja, povezana z gledanjem zaslona iPhona po Applu) oziroma 458 na razdalji 38 centimetrov. Iphonov zaslon z ločljivostjo 326 ppi je »zaslon 6/6 vida«, če ga držimo na razdalji 25 centimetrov ali dlje, kar pa se ne sliši niti približno tako dobro kot »zaslon retina«.

Razlika v kakovosti slike na zaslonu z nižjo ločljivostjo in slike na zaslonu z višjo je očitna na prvi pogled, zato nekateri proizvajalci napovedujejo zaslone ločljivosti 400 ppi. Ali jih bodo naredili dovolj poceni, da bodo primerni za vgradnjo v mobilne naprave, bomo še videli. Trenutno pa je dejstvo, da je slika na zaslonu novega iPada s 3,1 milijona točk (2048 x 1536 pik) veliko ostrejša od slike na enako velikem zaslonu iPada 2 z 0,8 milijona točk (1024 x 768). Poigravanje s številkami ločljivosti pa pokaže še nekaj. Novi zaslon »ima« v sebi štiri stare, saj sta podvojeni vodoravna in navpična ločljivost. Zaradi tega je prikaz obstoječih aplikacij enostavno, le štirikrat procesor poveča tisto, kar naj bi videli na novem zaslonu. Procesor iPada je dovolj zmogljiv, da bi sliko aplikacije brez večjih težav raztegnil tudi na ločljivost na primer 1600 x 1200 pik in bi ta še vedno bila ostrejša od ostrine slike zaslona iPada 2, vendar potem Apple ne bi mogel v oglasne namene izrabljati lastne definicije zaslona retina.

Kljub temu pa je nekaj razlogov, da obstoječe visoka ločljivost novega iPada ni potrebna. Večina odraslih ljudi vidi, kljub očalom ali kontaktnim lečam, slabše od vida 6/6. Če na zaslon gledamo z razdalje, večje od predpisanih najmanj 38 in največ 46 centimetrov, oko ne more več v celoti razločiti ostrine zaslona, zato je večja ločljivost nepotrebna. So tudi drugi načini izboljševanja ostrine slike, kot je na primer upodabljanje podpik (piko na zaslonu sestavljajo tri podpike v treh osnovnih barvah RGB), kar je še posebej učinkovito pri ostrini besedil in z računalnikom ustvarjene grafike. Večina ljudi ima dnevno pred seboj računalniški zaslon, pri katerem ločljivost redko preseže 1600 x 1200 pik, kar je veliko več od zaslona iPada, pa so z njihovo sliko zadovoljni. To so razlogi, zakaj se Applu ni bilo treba odločiti za tako velik skok ločljivosti.

Kje pa se vidi razlika? Vsako z računalnikom narejeno besedilo je ostrejše, bolje se tudi berejo črke »drobnega tiska«. Zaradi ostrejšega zaslona ni treba spreminjati položaja tablice iz pokončnega v ležeči položaj, kar redno počnemo, ko na primer brskamo po spletnih straneh, saj so tudi manjše črke v pokončnem položaju bolj vidne. Predvsem pa so na zaslonu neprimerno lepše videti fotografije. Kar ni izključno zasluga višje ločljivosti, temveč tudi izboljšane barvne nasičenosti in točnosti prikaza barv. Ipad 2 in iPhone 4 imata zmanjšan barvni razpon in dosegata le med 61 in 64 odstotki standardne RGB (rec. 709) barvne lestvice, ki je nujna za natančno reprodukcijo barv. Zaslon novega iPada pa dosega 99 odstotkov barvne lestvice.


Zapeljevanje z LTE-jem
Izboljšave zmogljivosti procesorja s stališča procesorske moči v veliki meri »pokuri« zahtevnejši zaslon. Izboljšana je zadnja kamera, po novem ima ta ločljivost pet milijonov pik, vendar je bolj ali manj že jasno, da tablični računalnik ni najprimernejše »orodje« za fotografiranje in snemanje videa. Apple je verjetno ločljivost kamere dvignil, da njegovi »izdelki« ne bi bili nižje ločljivosti od ločljivosti zaslona.

Poleg zaslona retina Apple najraje poudarja podporo tehnologiji četrte generacije mobilnih omrežij LTE. Vgrajeni radijski del, ki mimogrede podpira vse tehnologije tretje generacije, vključno s tehnologijo HSPA+, ki jo Američani uvrščajo v četrto generacijo, podpira LTE na frekvencah 700 MHz in 2,1 GHz. V Evropi, ki omrežja LTE še gradi, bodo delovale v frekvenčnih pasovih 800 MHz, 1,8 GHz ali 2,6 GHz. Kar pomeni, da je novi iPad z napovedanimi evropskimi omrežji nezdružljiv in v njih ne bo deloval. Na mestu je tudi vprašanje, čemu kupiti iPad z vmesnikom za mobilna omrežja, kar zahteva v večini primerov plačevanje dodatnega naročniškega paketa, pa še iPad je nekoliko dražji. Uporabniki iPadov največkrat za povezavo uporabljajo brezžična omrežja, ko teh ni, pa še vedno ostaja dostop v internet prek mobilnega telefona. Podpora LTE-ja je zato bolj ali manj dober reklamni trik, ki novi iPad pokaže kot nekaj, kar je boljše od konkurence, kot pa uporabna zadeva.

Moj mikro, april 2012 | Jan Kosmač