DRAGE »IGRAČE«

Za razvoj in raziskave sta značilni dve stvari: da se nikoli ne ustavijo, ker se da vsako stvar narediti drugače, bolje in ceneje; in drugič, da zelo veliko stanejo, zlasti če gre za vojsko. Razvoj takšnega helikopterja ali letala traja več let, lahko tudi deset in več, stane pa nekaj milijard ali celo deset milijard evrov. Ker to ni mobilni telefon ali digitalni fotoaparat, je tudi življenjska doba bistveno daljša od šestih mesecev, ko Nokia in Olympus na trg plasirata nova, boljša modela. Apache ne pade s stojala na mizo (LCD-projektor), iz omare v akvarij (digitalni fotoaparat) niti se ne opere pogosto v pralnem stroju (mobilni telefon in MP3-predvajalnik), zato traja bistveno dlje, seveda če ga ne »sklati« sovražnikov ogenj. Uporaba (iztrošenost, kilometrina) bojnega helikopterja se meri v urah v zraku, v urah letenja, lahko pa tudi po številu lukenj v trupu. Tako so pri vojaških letalih in helikopterjih značilne nadgradnje obstoječih ohišij oz. kalupov, ki se jim menjajo sistemi za napad, obrambo, elektronsko motenje, radarji, oborožitev …

Tako sta Boeing in ameriška vojska podpisala pogodbo za nadgradnjo flote helikopterjev Apache Block III. Celotna flota helikopterjev AH-64D Longbow Block III naj bi bila nadgrajena do leta 2010, vključno s 25 tehnološkimi vgradnjami, ki so del ameriškega oborožitvenega načrta. S propadom programa izvidniško-bojnega helikopterja RAH-66 Comanche in preusmeritvijo financ v program oboroženega izvidniškega helikopterja ARH-70 (Armed Reconnaissance Helicopter), lahki uporabni helikopter UH-145 (Light Utility Helicopter) in druge programe ostaja AH-64 Apache glavni bojni helikopter ameriške vojske in njenih zaveznic v naslednjem desetletju ali celo dlje.

Do zdaj jih je bilo izdelanih okoli 1000, od tega 277 v izvedbi D z radarjem Longbow. Dostikrat se drugi, seveda prijateljski vojski (npr. znotraj NATA), proda le ohišje helikopterja, ta pa potem sama namesti svojo elektronsko in drugo opremo, ki ustreza lastim doktrinam in sistemom delovanja in bojevanja (nekatere evropske države in bližnji vzhod). Tako britanski Apachi vsebujejo integrirano defenzivno opravo (HIDAS –Helicopter Integrated Defensive Aid Suite) za letenje v območjih visokega tveganja, ameriški pa ne.

Bojni helikopter mora delovati brezhibno v najtežjih razmerah, podnevi in ponoči, ob vsakem vremenu in v različnih naravnih okoljih. Nevarnost mora pravočasno zaznati in jo »nevtralizirati«. Če je poškodovan, mora posadki omogočiti še kar se da varen umik. Čeprav lahko njegov oklep zaustavi 23 mm topovsko granato, je lahko zanj usoden zadetek z raketo. Bojni helikopter AH-64 Apache je razmeroma krhko plovilo, saj ga lahko resno poškoduje že večje število zadetkov manjšega kalibra ali en sam v njegovo šibko točko. Bojnih helikopterjev tipa Apache ne izdeluje 17 možnih ponudnikov in ne proizvajajo se na Kitajskem, v Maleziji ali Južni Koreji. Vse, kar se naredi in vgradi, je vojaška skrivnost (Top secret), v JNA smo temu rekli »strogo poverljivo«. V vojaški helikopter so vgrajene tudi posebne komponente, od konektorjev, kablov, uporov … pa vse do elektronskih vezij in procesorjev. Ustrezati morajo vojaškim standardom (Military-MIL) in so zato podvrženim posebnim procesom izdelave in tudi testiranjem. Od tod tudi cena, odvisna še od opreme in oborožitve, 50 milijonov evrčkov. Veliko denarja, še za naše najboljše tajkune in »odpravninarje«.

PLATFORMA – STROJNA OPREMA

Helikopter Apache je v uporabi od leta 2001. Načrtovan je bil predvsem za sledenje in uničevanje tankov. Namenjen je tudi zračni podpori enotam v spopadu (TIC – Troops In Contact). S svojimi karakteristikami je močno izboljšal operativno in taktično sposobnost vojske. Leti lahko v vseh vremenskih razmerah, podnevi in ponoči ter zazna, locira, klasificira in označi pomembnost (prioriteto uničevanja) do 256 različnih tarč, seveda glede na algoritem minimalne možnosti, da bi ga izsledili. In vse to le v delčku sekunde. Pristajalna oprema (landing gear) je izdelana tako, da pri padcu absorbira energijo, zložljiv pa je tudi verižni top, kar oboje poveča verjetnost preživetja posadke pri sestrelitvi.

Opremljen je z različnim orožjem, ki vsebuje rakete (76 x 2,75 CRV-7), izstrelke Hellfire (16), rakete zrak–zrak (air-to-air, Stinger ali Sidewinder) in 30 mm verižni top (chain gun) M230, ki za vrtenje ne uporablja energije nabojev, temveč zunanjo. Nad lopaticami rotorja je nameščen za Apacha značilni radar Longbow. Helikopter je opremljen še s TV-sistemom za dnevno in nočno opazovanje, termovizijsko kamero in zmogljivo optiko za neposredno opazovanje. Za samoobrambo je nameščen popolnoma integriran sistem DAS (Defensive Aid Suite).

Največja teža natovorjenega helikopterja je 7746 kg, potiskata pa ga dva motorja Rolls_Royce RTM-322, vsak s po osemsto petdeset konjskimi močmi (850 KM). Kot posadka sta predvideni dve osebi, prva »šofira«, druga napada in se brani. Dolžina bojevnika je 17,57 m, premer glavnega rotorja in lopatic pa 14,63 m, v višino pa meri 4,9 m. Največja hitrost, ki jo lahko doseže, je 330 km/h, operativni dolet pa je 475 km. V »leteči pošasti« je nameščenih trinajst (13 km) kilometrov žic, to je razdalja od Kamnika do Brnika.

IZMENJAVA »NESKONČNIH KOLIČIN« PODATKOV

Tako kot pred potovanjem z avtom nastavimo navigacijsko napravo, če vemo, kam želimo priti, se v Apachu nastavi podatkovni modem (IDM). Kot v vsakem omrežju, tudi v svetovnem spletu, vsak uporabnik potrebuje svojo unikatno identifikacijsko številko (ID) in vsi morajo, če se želijo sporazumevati, »govoriti« isti jezik, kar se v komunikacijah imenuje podatkovni protokol. Podatkovni modem (IDM) podpira različne protokole in tako lahko nudi funkcionalno podporo različnim platformam. Analogne podatke lahko pošlje celotnemu taktičnemu omrežju TACFIRE (Tactical Fire), digitalne podatke pa prek sistema AFAPD (Air Force Applications Programme Development), toda najbolj impresiven je unikaten istoimenski Apachev sistema Longbow. Ta pošilja močno šifrirane digitalne podatke, ki vsebujejo podatke o misiji, in tako močno spreminja pogled na klasično vojskovanje. Komunikacijsko so med seboj usklajene tudi posadke helikopterjev, bodisi za celotno omrežje bodisi le za posamezno cono. Vsi ti natančni in kompleksni postopki so potrebni zato, da podatkov ne pridobi nekdo, ki jih ne potrebuje. Tako je tudi programiranje del funkcionalnosti in uporabe Apacha. Zelo poenostavljeno je tudi dodajanje novih posadk v operativno komunikacijsko omrežje. Potrebnih je le nekaj pritiskov na gumbe in že so seznanjeni z vsemi podatki o operaciji in njihovimi posodobitvami.

Podatki se neprestano prenašajo med posameznimi posadkami helikopterjev, med »zrakom« in enotami na zemlji, s poveljniškimi centri … Prav tako pa tudi znotraj samih Apačev, saj elektronski sistemi neprestano preverjajo stanje helikopterjev. Tudi tu gre za številne informacije, ki jih sistemski in oborožitveni procesorji iz različnih sklopov naprav pošiljajo na podatkovni modem (IDM). Prek tipkovnice so lahko poslana besedilna sporočila (FRAGO's – Fragmentary Orders, FARMC – Fuel-Ammo/30mm-Rockets-Missiles and Countermeasures, SITEREPS – Situational Reports), z večfunkcijskega zaslona (MPD-Multi Purpose Display) pa trenutni položaj helikopterja, položaji prijateljskih in sovražnih enot, orientacijske točke, kontrolni ukrepi, prioritetni cilji, FCR- tarče, cone prepovedanega letenja, podatki o misiji, poročila o škodi (BDA – Battlefield Damage Assessment reports), celovita elektronska navodila (CEI – Complete Electronic Instruction), ki obsegajo radijske frekvence, omrežja delovanja, imena posadk in pozivna imena … Seznam zmogljivosti letečega digitalnega stroja je praktično neskončen.

Radar Za Nadzor Ognja

Radar Longbow za nadzor ognja (FCR – Fire Control Radar) združuje integriran radarski frekvenčni interferometer za pasivno določitev položaja in identifikacijo potencialno nevarnih radarskih izvorov. Prednosti milimetrskih radarskih valov sta izvajanje nalog v razmerah zelo slabe vidljivosti in majhna občutljivost na elektronsko motenje s tal. Kratka valovna dolžina omogoča zelo ozko usmerjen snop žarkov, ki je odporen na protiukrepe nasprotne strani. Procesorski sistemi z algoritmi ugotovijo lokacijo, hitrost in smer gibanja za največ 256 potencialnih nevarnosti oziroma ciljev. Tarčam zna določiti tudi prioriteto, se pravi, katera je helikopterju potencialno najnevarnejša.

Ker je radar nameščen visoko nad rotorjem, se lahko helikopter, medtem ko opazuje in si ogleduje bojišče, skrije za številne naravne ovire, ki jih ponuja razgiban teren. Tako je lahko vsak napad skrbno pripravljen in z orožji »uniči in pozabi« (fire and forget) toliko učinkovitejši.

»POTOVALNI« RAČUNALNIK

Pred izvedbo vsake jurišne akcije posadka načrtuje misijo ali posodobi obstoječo podlago za napad. To izvede prek postaje za načrtovanje operacij ali MPS (Mission Planning Station). Vsi podatki se vnesejo na elektronski zemljevid z namenom, da posadka ve, kam gre, se pozicijsko znajde, kje in kako zavesti sovražnika. Pred operacijo so v računalnik vnesene tudi ključne točke poti, smeri, tarče, področja prepovedanega letenja (no-fly areas), cone omejenega delovanja (ROZ – Restricted Operating Zones). Programirani so tudi pozivni znaki (Callsigns), frekvence zvez, načini delovanja, varnostne kode (Secure codes), in sicer tako, da se lahko vzpostavi zveza s katerokoli drugo enoto ali helikopterjem, ne glede na frekvenco, pozivne znake ali tip uporabljene kriptografske opreme za kodiranje signala.

Ustrezno samodejno morajo biti nastavljeni tudi oborožitveni sistemi, pogledi in senzorji, za individualno sporazumevanje vsake posadke posebej. Potem ko so podatki za določeno nalogo dokončni, se zapišejo na podatkovni prenosni medij (DTC – Data Transfer Cartdidge), tanko kovinsko škatlico, ki se potem vstavi v ustrezni modul zadnjega kokpita (kokpit je oklepno ojačen in zdrži neposredne zadetke do 12,7 mm, prav tako drugi ključni deli zračnega vozila).

Ko je naloga opravljena, si DTC vse podatke samodejno zabeleži. Iz modula helikopterja se ga odstrani in ponovno vstavi v postajo za načrtovanje operacij (MPS). Posodobljeni podatki omogočajo podrobno analizo operacije na elektronskem zemljevidu, tehničnemu osebju pa je DTC koristen vir informacij glede odpravljanja težav in optimiranja trajanja vzdrževalnih posegov.

OZNAČI IN PRITISNI

Poleg za Apacha značilnega radarja Longbow nad rotorjem, ki je podoben ležeči avtomobilski zračnici ali velikemu hlebcu sira, je helikopter prepoznaven tudi po dveh »žogah« na premcu. Gre za dva zelo pomembna in učinkovita sistema. Prvi je pogled za pridobivanje in označevanje ciljev (TADS – Target Acquisition Designation Sight, AN/ASQ-170) , drugi pa je senzor za nočno gledanje (PNVS – Pilot Night Vision Sensor, AN/AAQ-11. Vso strojno opremo »state of the art« je razvilo podjetje Lockheed Martin. TADS je nameščen na »kljunu«, in sicer kot kupola, vsebuje pa zmogljivo optiko za neposredno opazovanje, televizijski signal (ne Pink in Paprika TV) in infrardeči pogled naprej v treh ravninah (FLIR – Forward Looking Infrared) za iskanje, zaznavanje in prepoznavanje ciljev ter daljinomer/določevalec ciljev podjetja Litton Military. Senzor za nočno gledanje (PNVS) vsebuje FLIR, nameščen v vrteči se kupoli, nad sistemom TADS, na nosu helikopterja. Slika iz sistema za nočno opazovanje je prikazana na monokularnem očesnem zaslončku, integriranem v Honeywellovo čelado (IHADSS – Integrated Helmet And Display Sighting System), ki jo nosita pilot in kopilot – »streljač«.

Glede na predhodno opremo ima Apache tudi povečane zmogljivosti prenosa podatkov. To omogoča izboljšani podatkovni modem (IDM – Improved Data Modem, poznan tudi kot IDM 302). To je visokohitrostna analogna in digitalna podatkovna povezava, ki (skoraj) v realnem času prenaša podatke o poteku operacije in nasprotnikovih ciljih med oborožitvenimi platformami zračnih in kopenskih sil. Vsi podatki posadke »Wildman Five One«, ki jih zajame laser in so projicirani na večnamenski zaslon (MPD –Multi Purpose Display), se shranijo v izboljšani podatkovni modem (IDM) in tako posredujejo posadki bojnega helikopterja »Wildman Five Zero«.

Ne glede na to, kje je bojni helikopter – na tleh, čakajoč na navodila za misijo, v bitki, med prejemanjem šifre za napad, ali že sredi ognja – IDM ponuja posadki močno oporo pri koncentraciji na izvedbo zadane naloge. Količino podatkov, ki jih je s časovno potratno glasovno radijsko zvezo praktično nemogoče sprejeti, lahko pošljejo s podatkovnim prenosom v delčku sekunde. Še pomembnejše pa je, da ne prihaja do napak pri prenosu informacij zaradi različnih interpretacij prevodov ali naglasov udeležencev iz različnih držav. Pravočasna izmenjava podatkov med poveljniki helikopterjev v večnacionalnem okolju tem omogoča, da sooblikujejo bitko in njen izid.