Če se kdo spomni filma Sicko iz leta 2007, režiserja Michaela Moora, si bo morda priklical v spomin dele, kjer pojasnjujejo, kako največje ameriške zavarovalne družbe ne želijo zavarovati (pre)debelih, kadilcev, oseb z dednimi boleznimi in podobnih, za katere je skoraj zagotovljeno, da bi nekega dne morali počrpati iz zdravstvene blagajne nekaj tistega, kar vplačujejo dolga leta. Za zdravila in pripomočke.
Ste vedeli, da obstaja podobna omejitev tudi pri nas? Namreč, če si je kdo pred kratkim v Novi Ljubljanski banki urejal kredit, mu je bančni svetovalec kot eno od možnosti zavarovanja kredita ponudil, da se življenjsko zavaruje v sklopu njihove NLB Vita Zanesljiva. Ko bančni uslužbenec z namenom ureditve tega zavarovanja vnaša vaše osebne podatke v elektronske obrazce v svojem računalniku, je med njimi zahtevan tudi podatek o vaši teži. Če se zgodi, da je ta prenizka ali previsoka, bančnega svetovalca program na to opozori (če se ne motim, se nekaj obarva rumeno), in če vaša teža ni optimalna, se dejansko ne morete zavarovati. In zato ne morete dobiti kredita.
Ob tej zgodbi se spomnim na podjetje, ki obstaja v ZDA, o katerem sem slišala na predavanjih. Bilo je uvrščeno na lestvico najdonosnejših ali najuspešnejših podjetij, mislim da leta 2009, ukvarja pa se z zavarovanjem oseb, ki jih dejansko nihče ne bi zavaroval. Torej, specializirali so se za zavarovanje nekdanjih zapornikov, kadilcev, morbidno predebelih, oseb, ki se ukvarjajo z ekstremnimi športi, oseb z življenjskim slogom, kjer so pač zelo izpostavljeni poškodbam in boleznim. Izkazalo se je, da je več zavarovancev in vplačil kot pa izplačil škodnih primerov, in se ustvarja dobiček. Lastnik podjetja je zadovoljen, pa tudi vsi srugi – in še z občutkom varnosti.
Prepričana sem, da če bi šlo pri nas v to smer, da bi nam postavljali vse več podobnih omejitev, se bo našel nadobudnež, ki bo odprl podjetje s podobnim namenom. Saj ni nujno, da gre v zdravstveno blagajno, lahko je zasebna zavarovalnica, in ves denar, ki se zbere z mesečnimi vplačili zavarovanj, morda lahko že pokrije stroške škodnih primerov, ki se zgodijo. Najbrž bi sčasoma tudi drugi sklepali zavarovanja pri tem podjetju, če ne zaradi drugega, pa zato, ker vse bolj ugotavljamo, da se na državne institucije in organe ne moremo zanesti, saj ravno ti zatajijo, ko je tega najmanj treba.
Na to podjetje sem se spomnila tudi, ko je bil govor o ukinitvi garancij. Pač, tudi če država ukine obvezno garancijo, prepričana sem, da bi podjetja in proizvajalci, no, vsaj tisti, ki imajo konkurenco, našli vse možne nove načine in ustvarjali pakete raznih garancij, da privabijo kupce k sebi. Bi šli vi raje k njim kot pa nekomu, ki se izgovarja na navodila države, da obvezne garancije pa zdaj ni več? Jaz bi.
Ravno pred dvema dnevoma sem šla na banko naročiti podaljšanje limita (ki se po novem ne podaljšuje samodejno, saj želijo, da plačamo ob vsakem podaljšanju) in sem presenečena ugotovila, da so bankirji v matični enoti moje osebne banke kar naenkrat zelo ZELO prijazni. In to bančne svetovalke, ki so vedno imele odnos, kot da so bitja višje vrste. Nič mi ni bilo jasno! No, zdaj mi je, saj je bila danes objavljena novica (tista z vprašajem), da namerava NLB odpustiti 400 do 550 zaposlenih. Tudi če so bile kdaj bankirke nesramne, res nikomur ne privoščim, da ostane brez službe. Tako kot javni uslužbenci so bančni uslužbenci osebe z rednimi dohodki, ki dohodke investirajo v naš zasebni sektor. Torej kupujejo stvari, ki jih prodajajo slovenska podjetja, in najemajo storitve slovenskih zasebnikov. In dokler ta denar prihaja od njih, bo najbrž porabljen (vsaj večji del) v Sloveniji in bo krožil.
Čeprav se obroč okoli nas oži in nas stiska, se najbrž nekje drugje ustvarjajo priložnosti. Struktura življenja in dela (tako bančništva kot zavarovanja) bo morda drugačna, kot je bila doslej, moramo biti samo toliko odprte glave, da izkoristimo priložnosti, ko jih vidimo. Te bodo najbrž nekje drugje. Če še kaj stuhtam ali zvem o tem v tujini, bom takoj napisala. Ne smemo dovoliti, da nas televizijske informativne oddaje zastrupljajo in nam jemljejo še tisto malo volje do življenja, ki nam jo vzbudi kak lep trenutek. Najpomembnejše je, da pazimo na svoje zdravje. Koliko nas je, ki za zdaj še dobivamo plačo ali ali imamo tako službo, ki ima še (vsaj kratkoročno) prihodnost? Meni za zdaj še ne bodo zlomili duha.
Moj mikro, februar 2011 | Tanja Čavlovič
