Prav danes sva se s prijateljico po telefonu pogovarjali, kako Slovenci in na splošno vsi z Balkana hitro opazimo človeka drugačne rase, ki gre mimo nas. Ne spregledamo ga, zaznamo, da gre mimo nas nekdo malce drugačen. Znamo hitro upredalčkat, in če imamo ob sebi tiste prave prijateljice iz otroštva, kup šal pade, ko gredo mimo trije vzhodnjaki nižje rasti z majhnimi kovčki na kolesih. Nekateri se temnopoltih oseb kar bojijo, sploh pa če niso tisti rjavi, ampak tisti prav črni. Če bi šel mimo nas šejk s turbanom, stavim, da ga nihče ne bi spregledal.

Saj veste, strojno opremo ustvarjajo Kitajci, programsko opremo razvijajo Indijci, razne multi napravice X v 1 in podobne so ideje Japoncev, najboljše mobilne telefone ustvarjajo Finci., strokovnjaki interneta ostajajo Američani, ki delajo v krasnih poslovnih prostorih, kjer imajo lahko v službi svoje živali in vsi zaposleni imajo coca-colo zastonj.

Pred nekaj leti, če ste poklicali Microsoftovo pomoč, se vam je oglasila Indijka ali Indijec. Tudi če ste klicali iz Slovenije. Potem ko je uredila prevezavo, ste dobili slovensko govorečega sogovornika. Človeka, ki govori angleško z indijskim naglasom, bi si lahko hitro naslikali v mislih, tudi če ga ne vidite, ampak ga samo slišite po telefonu. Njihovo govorico in kulturo najbolje demonstrira Russel Peters, ki ga najdete na YouTubu. Trebuh vas bo bolel od smeha, obljubim.

Pred leti, ko smo si prvi namestili Skype, pa tudi še precej prej, ko smo še uporabljali ICQ, se nam je vsake toliko časa oglasil kak Egipčan ali Izraelec, če ga dodamo med stike, da spregovorimo kakšno. Hitro nam je bilo jasno, da tudi na Bližnjem vzhodu niso tako zelo zaostali v IT-industriji, sploh pa ne v telekomunikacijah. Izraelci so ustvarili ICQ.

Nekega dne se mi je na Skypu oglasil neki Mtumba Mgambe, naj ga dodam med stike. Ker mi je zvenelo nekako »divje«, sem takoj vedela, da je Afričan, saj sem podobna imena že slišala iz filmov in knjig in na Wikipedii našla, da je Mtumba kraj v Tanzaniji.

Filmofili že dodobra razlikujejo Japonce, Korejce, Kitajce in Filipince. Se spomnite nadaljevanke Lost? Parčka Jin in Sun Kwon? Njune udrte podaljšane lične kosti ne morejo skriti dejstva, da sta Korejca. Prav tako Harold iz filma »Harold and Kumar go to Whitecastle«. Se spomnite tega ploščatega obraza? Gledate nadaljevanko Heroes? Tudi če bi bili kdaj v dvomih, iz katere vzhodne dežele prihaja Hiro Nakamura, niste več v dvomih, ko obraz povežete z načinom govorjenja, saj ta odrezavi ton v govorjenju lahko uporablja le Japonec. Lahko na hitro rečete, od kod menite, da izhaja Lucy Liu? Tako stisnjene oči ob nasmehu imajo lahko samo Kitajci. Ti nam niso več nič posebnega, saj jih srečujemo vsak dan. Strežejo nam v kitajskih restavracijah, vidimo jih, ko gredo po nakupih v trgovske centre ... Majhna, bolj okrogla glava, popolnoma črni lasje, dokaj okrogel obraz in čisto stisnjene oči. To je Kitajec. Tega ne boste zgrešili, pa tudi če bo vrsta drugih vzhodnjakov zraven, saj bodo ti imeli bolj odprte oči.

Moja služba v IT, pa tudi druga potovanja so me nekajkrat privedla v družbo oseb z Daljnega vzhoda in lahko rečem, da sta bili Japonka in Tajvanka različni kot dan in noč. Popolnoma nič podobni, v ničemer. Z Aoi iz Tokia, ki mi je že leta 2001 pokazala »mobilni telefon prihodnosti«, sem si delila sobo – če seštejem, skupaj skoraj en mesec. Z Maureen Chang (njeno pravo ime bi zvenelo Chung Rung Row) iz Gigabyta s Tajvana pa sva prebili skoraj ves dan na izletu na Baltiku in na avtobusu diskretno zasliševali ena drugo, »kako pa kaj drugače«, ter se ga zvečer kar pošteno napili in na koncu ugotovili, da ni kakšnih hudih razlik med nama. Ko sem lahko zrla v obraz eni in drugi, sem videla dva popolnoma drugačna svetova, drugačno obnašanje in vse, kar mi je dalo toliko misliti, da sem od takrat vedno za vsakega vzhodnjaka poskusila ugotoviti iz kje točno je. Maureen je imela sodelavko Chriss Lee za katero smo bili kar nekaj časa prepričani, da je »sodelavec«.

Nekega dne, ko nas je obiskal neki »Fujitsu-san«, sem pred srečanjem (bolje rečeno postrežbo kavice) na WC-ju podjetja naskrivaj hitro povadila priklon pred ogledalom. Ne sme biti preglobok, da ne izpadeš bedast, ne sme biti premajhen, da ne izpadeš nespoštljiv. Na koncu sem nekako samo glavo srednje hitro spustila in dvignila in to je bilo to. Fujitsu-san je že sedel in je naredil nekaj podobnega, kar me je potolažilo, češ da »smo tu nekje«.

V Združenih državah Amerike se trenutno predvaja humoristična serija, kjer človek končno dobi občutek, da vse bedarije, ki jih pobere iz interneta in v realnem življenju, nekako tudi kdaj pridejo prav. Tam sem izvedela za pogovorni izraz »tufor«, ki sem ga potem zaznala še v veliko drugih medijih in oddajah, ki pomeni »two for one«. V nanizanki tako imenujejo črnca, ki je obenem tudi piflar, saj lahko na njegov račun izvajajo šale na obe temi. Pač, zaradi določenih doživetij iz preteklosti ali situacij iz življenja in službe končno razumemo vse šale v nanizanki. Tudi o napravi, ki v našem podjetju ni tako priljubljena za prodajo, ena od junakinj v nadaljevanki pa želi imeti različne modele in jih zbira (vem, da jih zdaj v Ameriki kupujejo kot nori). Šale so bile tudi na temo tistih modernih ur, o katerih so pred kratkim pisali v eni od Delovih prilog, ki nimajo številk ali kazalcev, ampak nekak barvni sistem. Ko gledamo nanizanko 30 Rock, ki se snema in predvaja zdaj, ugotovimo, da gremo s tokom, da živimo v današnjem času in da ne zamujamo ničesar, čeprav smo na drugem koncu sveta.

Moj mikro, Maj 2009 | Tanja Čavlovič