Analitična organizacija Gfk že nekaj let beleži padec prodaje televizorjev. Leta 2011 je bilo globalno, brez trgov Severne Amerike, prodanih 262 milijona enot, leta 2012 pa le še 242 milijonov. Prodaja je padala tako rekoč na vseh pomembnih trgih. V Evropi smo pokupili 63,5 milijona televizorjev, kar je pomenilo 8-odstotni padec. V prvem četrtletju letošnjega leta so v primerjavi z enakim obdobjem lanskega leta izračunali 6-odstotni, v drugem pa celo 14-odstotni padec. Zaznati je mogoče le povečano povpraševanje po pametnih televizorjih in televizorjih z večjo diagonalo. Trg kot celota pada, zato proizvajalci iščejo načine, kako povečati povpraševanje po njihovih izdelkih. Pred dvema letoma so analitiki napovedovali začetek prodora tehnologije OLED, kar pa se ni zgodilo. Še vedno je televizorjev OLED le za vzorec, pa še dragi so, besedna zvenečnica pa je, kot smo napovedali že v začetku tega leta, postala UHD oziroma televizorji 4K. Televizorji z dobrih 8 milijonov pik na zaslonu in z bolj ali manj zasoljenimi cenami, ki se končajo tudi pri nekaj desetevrskih tisočakih.

Večina proizvajalcev televizorjev UHD uporablja tehnologijo tekočih kristalov (LCD) z osvetlitvijo LED, LG celo matriko IPS, Samsung in Sony pa imata modela OLED. Pri Samsungu so se pohvalili tudi s prikazom ukrivljenega UHD-zaslona OLED, vendar tu še ne gre za komercialno dostopen izdelek, prej za prototip. Opaziti je bilo preveč zatemnjeno sliko na spodnjem levem in desnem robu zaslona. Panasonic je televizorje OLED UHD prikazoval kot prototipe, pohvalili so se, da njihova tehnologija tiskanja zaslonov OLED dobro napreduje, vse svoje napore pa so usmerili v UHD LED-televizor, za katerega trdijo, da je zmožen prikazati video z do 60 sličicami na sekundo (60 p). Ta televizor ima vgrajena vmesnika HDMI 2.0 in DisplayPort 1.2, podpira standard H.265 (pri čemer ni osamljen) in je, kot trdijo, pripravljen na prihodnost. V tej izjavi se skriva bistvo. Podobno kot so pred leti proizvajalci skočili v 3D-pustolovščino, zdaj skačejo v UHD, saj vsebin v tej ločljivosti ni. Televizorji vsebujejo algoritme za umetno dvigovanje ločljivosti HD na ločljivost UHD. Kar do neke mere deluje pri vsebinah HD, o povečevanju ločljivosti SD, v kateri je večina naših televizijskih programov, pa verjetno nima smisla izgubljati besed. Pri vsebinah UHD je še ena težava, o kateri nihče ni želel veliko govoriti. Nosilci vsebin (optične plošče) so premajhni, prav tako nimamo dovolj širokih podatkovnih poti (UHD zahteva pasovno širino med 20 in 30 Mb/s), zato je, vsaj po našem mnenju, problem »kaj je bilo prej, kura ali jajce« to pot še veliko bolj pereč, kot je bil ob zori 3D-televizorjev. In čeprav je 3D-televizija z nami že vrsto let – večina televizorjev ima to funkcijo – 3D-vsebine niso prevladale, še manj pa se v tej tehniki predvajajo televizijski programi.

Tehnološko (»geekovsko«, če želite) je kakovostni preskok na UHD velik in ga vsak hitro opazi. Mimogrede, občutno se je zadnja leta izboljšala tudi 3D-televizija, čeprav je na to funkcijo še najbolj opozarjalo podjetje LG. Ostali veliki proizvajalci so jo omenjali malo, v senci UHD-ja so ostale tudi pametne funkcije, kjer vse bolj postaja jasno, da niso ravno dosegle svojega namena. Samsungov predstavnik je mimogrede omenil, da mnogi kupci niso dojeli, kako drugačna izkušnja je uporaba pametnega televizorja, zato so v Nemčiji organizirali kampanjo, v kateri kupcem razlagajo, katera funkcija oziroma aplikacija je primerna za koga in kako jo uporabljati. Nekaj podobnega smo pred časom slišali tudi od slovenskega predstavnika podjetja TP Vison. Kar zadeva nas, imajo pametne funkcije še vedno preveč neroden uporabniški vmesnik, prepočasi delujejo in jih je težko upravljati, in morda v tem grmu tiči vzrok, zakaj jih ravno ne uporabljamo veliko. Znan je tudi vzrok, zakaj pametne funkcije delujejo slabše. Poganjajo jih video procesorji, katerih osnovni namen je izboljšava kakovosti slike, ne pa poganjanje aplikacij.

Ura, ki ni ura

Globalnim proizvajalcem zabavne elektronike je skupno, da so njihovi predstavniki ob vsaki priložnosti razlagali, kako oblikujejo izdelke na podlagi mnenj in želja uporabnikov. Mar res? Samsung je naredil velik šov s predstavitvijo paradnih mobilnih naprav, med katerimi izstopa pametna ura Samsung Gear. Naziv pametna ura niti približno ni pravi. Ura je nakit, Gear pa »gadget«, ki mu do naziva ure manjka veliko. Predvsem si ne moremo predstavljati, da bi uro polnili vsak dan. Kupci ur si želijo imeti možnost izbire več modelov, ne le enega, ne želijo si nekaj tako velikega, kot jim ponuja Samsung, predvsem pa zahtevajo, da ura vedno kaže čas. Gear ima tipalo pospeška, ki zazna premik roke, ko to uporabnik dvigne, in takrat vključi zaslon. Praktično pa to ne deluje najbolj tekoče. Občasno se zaslon ni vključil ali pa se je vključil šele nekaj trenutkov po tem, ko smo že neumno buljili vanj. Gear, ki je primeren sopotnik »prevelikih« križancev med tablicami in pametnimi telefoni, je po drugi strani dokaj zanimiva zadeva. Telefon imamo lepo v žepu ali torbi, prek Geara sprejemamo klice, tako da roko premaknemo in držimo pred ušesom, le da v roki nimamo telefona (zagotovo se bomo na začetku počutili vsaj malce bedasto), beremo pošto, prav tako pa ima vgrajen fotoaparat, s katerim lahko dokaj neopazno fotografiramo okolico. Podobno kot Googlova očala tudi ta naprava pomeni grožnjo zasebnosti, in kogar bomo na skrivaj fotografirali, ne bo ravno najbolj srečen.

Gear najbolje deluje skupaj s telefonom Note 3, poleg njega pa je Samsung predstavil tudi nov Note 10,1 z nekoliko neposrečenim imenom Izdaja (Editon) 2014. Če zanemarimo razliko v velikosti zaslona, sta drugače dokaj podobni napravi. Na videz sta bolj kakovostno izdelani, zadnja stran je videti, kot bi bila iz usnja, s šivi na robovih. Bilo je prelepo, da bi bilo res. Še vedno je zadnja plošča iz tanke plastike, le da ima ta vtisnjen vzorec. Če nič drugega, vsaj ni več popolnoma gladka in v roki ne drsi. Tehnično gledano sta napravi pričakovano nekoliko izboljšani v primerjavi s predhodnikoma, še najbolj je to vidno pri uporabi peresa S-pen. Predstavnik Samsunga je dejal, da je dovolj vedeti naslednje: točka, krog, kvadrat. Kaj to pomeni? Ko zadržimo pero nad zaslonom, se na njem pojavi točka. Pritisk na tipko na peresu prikaže krožni meni za dostop do uporabnih aplikacij. Če na spletni strani ali v kakšnem dokumentu najdemo nekaj zanimivega, to s peresom obkrožimo in shranimo v beležko. Lahko pa na zaslon narišemo kvadrat, pravokotnik, in v njem se bo odprla izbrana aplikacija. Večopravilnost je izboljšana do te mere, da imamo lahko na zaslonu sočasno odprti dve okni ene aplikacije. Zagotovo pa je Samsung upošteval želje uporabnikov pri zaslonu Nota 10.1, ta ima od predhodnika zaslon veliko višje ločljivosti (2560 x 1600 pik).

Telefoni z novimi rekordi

Globalno povpraševanje po mobilnih telefonih nikoli ni bilo tako veliko kot v prvi polovici letošnjega leta. Za med gredo pametni telefoni, pri katerih je zanimivo, da je veliko povpraševanje po dražjih in najcenejših modelih, modeli, umeščeni na sredini cenovne lestvice, pa kupce zanimajo manj. Po podatkih Gfk-ja se je povpraševanje po pametnih telefonih v prvi polovici letošnjega leta v primerjavi z enakim obdobjem lani dvignilo za 66 odstotkov. Mimogrede, trg fotoaparatov kaže drugačno podobo. Prodaja zmogljivih modelov je dobra, prodaja najcenejših, vstopnih modelov pa je drastično padla. Razlog je na dlani: to kategorijo izdelkov uničujejo pametni telefoni.

Tudi zato je Sony predstavil model Xperia Z1, katerega okvir je izdelan iz enega kosa aluminija. A to ni najbolj zanimivo. Pomembneje je, da ima telefon vgrajeno fizično enako veliko fotografsko tipalo (20 milijonov pik), kot so velika tipala v vstopnem razredu kompaktnih fotoaparatov. Smrtni udarec zanje, kajti velikost tipala med drugim tudi vpliva na kakovost fotografije. Kot kakovostne leče (objektiv), kjer pa telefoni zaostajajo za fotoaparati. Sony ima tudi za to rešitev. Predstavil je namreč dodatek za telefone, neke vrste osiromašen fotoaparat, brez zaslona, funkcijskih gumbov, iskala in še nekaterih elementov, ki jih mora imeti vsak fotoaparat, saj njihove funkcionalnosti prevzame telefon. Ta se z dodatkom, ki ga prek adapterja namestite na njegovo hrbtno stran, poveže prek povezave Wi-Fi, na telefon pa mora uporabnik namestiti le še ustrezno aplikacijo. Da ne bo pomote, dodatek niso le leče, ki bi »sedle« nad objektiv pametnega telefona, temveč celovit dodatek z lastnim tipalom, baterijo in režo za pomnilniško kartico, ki ga lahko namestite tudi na fotografski stativ in fotografirate z oddaljenega mesta, ne glede na tip in proizvajalca telefona. Vsekakor zanimiva ideja z nekaj možnostmi unikatnih načinov uporabe.

Med telefoni nam je v oči padel tudi LG-jev model G2, ne toliko zaradi zaslona z matriko IPS, kjer najprej opazite širok vidni kot, pozneje pa bolj »prave« barve, temveč zaradi drugačne razporeditve gumbov. Ti niso ob strani kot pri večini telefonov, temveč na zadnji strani, pod objektivom fotoaparata. Vsekakor stvar, ki se je bo moral uporabnik navaditi. Ker so gumbi zadaj, telefon zbudimo s trkanjem po zaslonu.

Kaj pa tablice?

V prvi polovici letošnjega leta je prodaja računalnikov narasla za 18 odstotkov (Gfk). Podatek velja le zato, ker se v to tržno kategorijo uvrščajo tudi tablični računalniki. Če bi upoštevali le prodajo tradicionalnih računalnikov, je povpraševanje po prenosnikih padlo za 9, po namiznih računalnikih pa za 21 odstotkov. Trg drži nad vodo prodaja tabličnih računalnikov, kjer pa je opazna usmeritev, da se več uporabnikov odloča za nekoliko cenejše 7- oziroma 8-palčne tablice kot za tablice klasične velikosti okoli 10 palcev. Med tabličnimi računalniki izstopa Panasonicova 20-palčna tablica, ki ni le velika, temveč ima tudi zaslon ločljivosti UHD. Pa je še Panasonic nekje prvi na svetu, čeprav ni popolnoma jasno, komu je ta tablica namenjena. V kategoriji naprav Windows 8 imamo še enega svetovnega rekorderja. Lenovo z modelom Yoga 2 Pro, ki sicer nima zaslona ločljivosti UHD, temveč ločljivosti 3200 x 1800 pik, kar pa je daleč nad ločljivostjo zaslonov prenosnih in hibridnih računalnikov.

Omeniti velja še eno tablico. LG-jev 8,3-palčni G Pad 8,3. Tablica je zanimive oblike, gornja in spodnja robova sta širša od levega in desnega, kar daje vizualen občutek, da je tablica podaljšana, bolj pravokotna. Zaslon uporablja matriko IPS, tako kot telefon je tudi tablico mogoče »zbuditi« s trkanjem po zaslonu, vključuje vse pričakovane funkcije, hkrati pa daje videz in občutek kakovostnega izdelka. Kot so dejali kolegi pri spletnem portalu The Verge: »G Pad ima kakovost izdelave, da se lahko kosa z iPadom Mini, nima pa aplikacij za to.« V vsakem primeru LG-jeva tablica izstopa med vsemi predstavljenimi novimi in nekoliko manj med novimi tabličnimi računalniki.

Moj mikro, September Oktober 2013 | Marjan Kodelja |