Med novoletnimi prazniki me je obiskala prijateljica iz Tokia, s katero sva se od leta 2001, ko sva se spoznali, uspeli srečati že nekajkrat in preživeti skupaj kar nekaj časa. Seveda mi moja novinarska žilica ni dala miru in mimogrede sem ji zastavila nekaj vprašanj. Najbolj me je zanimal razvoj tehnologije na Japonskem, kako daleč pred nami so že in kateri novi izumi za vsakdanjo rabo so pri njih že v uporabi. Ker je zaposlena v podjetju, ki prodaja jeklene cevi največjim svetovnim naftnim družbam (ona je odgovorna za Shell), kar veliko potuje po svetu in zbira vtise. Eno leto je delala tudi v podružnici v ZDA, natančneje v Teksasu.
Vprašala sem jo: »Mi smo zdaj pri tablicah, kaj je pa na Japonskem novega?« No, kot kaže, nič omembe vrednega.
Zaradi interneta in takojšnje obveščenosti hitro izvemo za vse novosti, vabljeni smo na sejme in podobno, zaradi navdušencev nad tehnološkimi napravicami smo dokaj zahtevni in vse hitro pride do nas. Najprej informacija, potem pa tudi prvi primerki. Ne vem, ali mi je uspelo usta zapreti, ko je rekla, da se ji zdi, da je na japonskem trgu trenutno pet različnih tablic. Ker ne dela točno v IT industriji, te informacije ne morem jemati tako resno, toda ko je pojasnila, da so tudi Japonci opazili, da je Japonska toliko zaposlena s konkurenco med svojimi blagovnimi znamkami, da zamujajo vse ostalo, kar svet proizvaja, in da zamujajo prodajo preostalemu svetu, sem hitro prišla do zaključka, da je takšen položaj dejansko čisto mogoč.
Škoda se ji zdi, da se bolj ne trudi za izvoz in pospešitev prodaje izdelkov japonskih blagovnih znamk, kot so telefoni Regza in podobno. Sama je imela enega s seboj in sem ga preklikala. Nič posebnega, kot vsak navaden pametni telefon. Zdi se ji, da se nekako Panasonic, Toshiba, Fujitsu, Hitachi, Sony in Nec na Japonskem večinoma ukvarjajo sami s seboj. Osredotočeni so na medsebojne bitke in izrivanje, za konkurenco pa so prepričani, da je zunaj meja Japonske sploh ni. Obenem pa jih po levi strani prehitevajo preostali vzhodnjaki, in kot primer omenila LG, HTC, Samsung in še nekaj znamk, ki prodirajo na svetovne trge. Ker je veliko po letališčih večjih prestolnic, je dobila vtis, da je veliko več njihove ponudbe mogoče najti naokoli po svetu. Ali je to mogoče zato, ker je Japonska prepričana, da so preostale države res že v pregloboki krizi in da se z njimi sploh ne splača ukvarjati, dokler si ne opomorejo na področju kupne moči, in da so Japonci še vedno njihovi najboljši kupci?
Zdaj pa si predstavljajte živeti eno leto v Teksasu, ki je znan po tem, da je vse obsežno, in se vsako jutro med velikimi terenci odpeljati v mali službeni toyota corolli v službo, kjer vsi Nejaponci zaključijo delo in odidejo domov že okoli 17. ure, vsi Japonci pa delajo do 21. ure. Pa ne zato, ker bi bilo toliko dela, ampak zato, da bi bili v stiku z domačimi poslovnimi partnerji, še bolj pa samo zato, ker je taka navada. Ker se pri njih tako dela. Iskreno mi je povedala, da po osmih urah dela dejansko ne ostane kaj veliko za postoriti, tako da se vsaj štiri ure na dan 'ubijajo' v službi po nepotrebnem. Potem si pa predstavljajte po vsem tem priti nazaj v Tokio in se vsak dan v nagnetem šinkansenu voziti še z vsaj dvajsetimi sopotniki v vagonu. Na dober dan celo mogoče v ženskem vagonu, kjer ni starih gospodov, ki te 'po nesreči nehote' otipavajo. Nato pa priti domov v stanovanje velikosti škatlice za vžigalice, kjer ni PROSTORA za hobije, zato je na voljo samo en 'gadget', kjer so hobiji gor. Mislim, da sem ji skoraj zlomila srce samo z mojimi jutranjimi palačinkami, ocvrtimi kruhovimi rezinami in podobnimi zajtrki, s katerimi sem jo razvajala in za katere na njihovih 50- x 40-centimetrskih kuhinjskih površinah ni prostora niti časa.
Zanimivo, kako sodobni svet izumlja naprave zato, da si olajša tisto nenormalno življenje v preveč pozidanih velemestih in na natrpanih postajah in vlakih. Namesto da gredo ven na igrišče metat žogo na koš, med čakanjem na vlak na svoji napravici igrajo igrico o metanju žoge na koš. Krepijo prstne mišice. Nekje v temi podzemne železnice, in ne zunaj na sončnem igrišču. Osebni avtomobil in dejstvo, da se sam voziš v avtu, poslušaš glasbo in poješ na glas, pa sta postala težko privoščljiv luksuz.
Prizadevanje za razvitejšo in sodobnejšo državo še ne pomeni nujno kvalitetnejšega življenja. In upam, da bomo Slovenci še dolgo dovolili, da nam pametne naprave izboljšujejo kvaliteto življenja samo ob slabem vremenu.
Moj mikro, februar 2012 | Tanja Čavlovič
