Ker je zelo duhovita oseba, zna iz ljudi izvabiti največje neumnosti, tako da sem v preteklosti dobila naziv Kraljica teorij zarote, saj sva ob vsakem srečanju prišla do tovrstnih dognanj. Na temo ptičje gripe. Na temo umora Osame bin Ladna ipd.

Ampak zadnje čase sem si dovolila toliko razmišljati o tem, da je prišlo že tako daleč, da je začelo resno vplivati na moj pogled na ljudi, na povečanje nezaupanja. Prišla sem že do ugotovitve, da si želim hipnozo za izbris določenih spominov.

Na primer povezava med volitvami v januarju in žrebom lota. Nisem si mogla kaj, da ne bi kot tržnik razmišljala o januarju, ki je mesec, ko so ljudje najmanj pripravljeni dati denar od sebe. Na tak mesec, kot je na primer tudi september, ki se zgodi takoj po dopustih, ko imajo ljudje najmanj denarja, napihneš tisto sedmico na lotu in jo potem, glej ga, zlomka, vlečeš neizžrebano toliko časa, dokler se proračun malo ne zapolni. Potem pa, ko je treba velike dobitke izžrebati, usoda vedno tako določi, da se veliki dobitki delijo. Sedmica se tokrat ni delila, zato pa je bila 6 + 1 izžrebana kar trikrat in golo naključje je hotelo, da je šla v samo dve večji slovenski mesti in v tisto, blizu katerega si je nekdo znan kupil kmetijo. Ne v kakšno obskurno vasico, katere ime prvič slišimo, tako kot je običajno v črni kroniki, ko se oropa kakšna pošta. Nisem se mogla niti prisiliti, da kupim loto listek.

Tole sem peljala tako daleč, da sem povezala župane mest s političnimi strankami in nato politične stranke v vladi, ki so se (si) lepo dodelile (razdelile) tik en dan, preden je bil loto izžreban. Ali mogoče celo isti dan. Prišla sem že do tega, da si nisem upala ničesar več napisati. Samo razmišljala sem, kdaj bi se mi to lahko vrnilo, prek katerega medija bi me lahko izsledili in kaj vse sem pisala v preteklosti in komu. Čeprav me je urednik poskušal pomiriti, da o teh povezavah ne smem razmišljati, če hočem normalno delovati, in da če mi samo to hodi po glavi za kolumno, naj kar napišem, saj sem na neki način zaščitena, a si ne upam. Mogoče zato, ker so res nesmiselne. Mogoče pa zaradi kakšnih drugih razlogov.

Seveda nisem sama prišla do takih idej, ampak so me k temu spodbudili komentarji pod novicama o velikih loto dobitkih in o sestavljanju vlade. Ker sem tudi sama kdaj kako pikro komentirala, sem videla, kako hitro izbrišejo komentarje, če so neustrezni ali če izpostavijo določeno politično osebo. Tokrat pa me je presenetilo, kakšne hude obtožbe so pustili objavljene. Vse možne teorije, žaljivke, sovražni govor, vse so pustili objavljeno. Moja prva misel je bila, da je to z namenom. Nekateri reveži so prijavljeni z imenom in priimkom in še svojo pravo fotografijo imajo zraven. Hotela sem komentirati: »Ljudje, ne tega pisati, tudi po IP-povezavi vas lahko izsledijo.« Sploh če ima kdo pravo ime in priimek, je to že material za pravnomočno obsodbo obrekovanja po krivem. Ali pa če se pogosto ponavlja in vedno proti isti politični osebi. Če na vladi še izvedo, da je gospod med premožnejšimi, mu tožba skoraj ne uide. Potem sem pomislila, da bi s tem komentarjem sebe izpostavila in bi šli najprej mene raziskat. Kar me pripelje že do povezovanja sodstva s politiki in spet ne bi mogla spati.

Skoraj bi se mi zmešalo. Tista rezervacija seanse izbrisa spomina ostaja.

Prepričana sem, da pomanjkanje gibanja pripelje do takih črnih misli. Ko bo ta kolumna objavljena, bo najbrž sijalo sonce in vsi bomo veselo tekali naokoli, zdaj ko jo pišem, pa je premrzlo, da bi se šla ven pošteno razmigat, in nimam primerne opreme za zaščito pred mrazom. Po vsem Balkanu krepko zmrzuje in dnevno so po televiziji same slabe novice.

Kaj drugega naj rečem zdaj kot to, da upam, da vsi tisti, ki so si nagrabili denar - pošteno ali nepošteno - da ga bodo porabili v Sloveniji. Vrnili nazaj v obtok. Zaradi mene lahko tudi po tiho in na skrivaj, le da bi slovenski podjetniki in obrtniki zaslužili. Zagotovili obstoj sebi in drugim. Upam tudi, da bodo vsi podjetniki pravočasno zaznali, v katero smer piha veter, in temu primerno nastavili svoja jadra.

Mogoče je zdaj čas, ko se moramo pozitivno naravnati, saj še vedno verjamem v tisto, na kar sem opozarjala v prejšnjih kolumnah: tisto, kar si narišemo v glavi, tisto se nam bo zgodilo. Sami si ustvarjamo svojo prihodnost. Naša realnost je lahko čisto neodvisna od trenutnega ekonomskega položaja. Če imamo sanje, se bodo uresničile sanje, če ne, pa strahovi.

Moj mikro, Marec 2012 | Tanja Čavlovič