Vzemimo primer »wannabe« komisarske kandidatke. Taktično si je »uredila« možnost kandidiranja za dobro plačano petletno službo, strateško pa pogorela, ker ni predvidela upora celotnega slovenskega telesa oziroma se ga niti ni trudila prepričati, zakaj bi jo moralo podpreti in kako pomembno je mesto superkomisarja. Politiki so prav tako razmišljali taktično. Zrušili so kandidatko zaradi kratkoročnih interesov, ni jim bila pomembna obstranska škoda, ki je zaradi tega nastala. Namesto da bi gospe dejali: »Ni nam všeč, kar si storila, kako si prišla do vabila za komisarsko mesto, a ker je obljubljeno mesto pomembno, te bomo podprli, ti pa boš ves čas delovala v interesu Slovenije. Dogovorjeno?« Ne pomaga, da smo zadovoljni z drugim komisariatom. Resničnost je namreč takšna, da komisarjev ni le toliko, kot je potreb, temveč toliko, kot je držav članic. Preveč. Zato pravo vlado v Evropi sestavljajo predsednik komisije, podpredsedniki in morda še nekaj komisarjev. Drugi so poleg za vtis. Če bi politiki razmišljali strateško, bi imeli podpredsedniško mesto, tako pa imamo komisarko za promet, ki velikega vpliva v komisiji ne bo imela. Ali pač. Violeta je sposobna ženka in zna doseči, da jo moški upoštevajo!

Da ne znamo razmišljati strateško, kažemo na vsakem koraku. Lahko se sicer hvalimo, da smo dobri taktiki, a to danes ne pomeni veliko. Poslal sem vprašanja slovenskemu mlademu podjetju, ker mi je bil res všeč njihov izdelek in sem želel napisati članek o tem. In kaj dobim? Zahvalo za vprašanja, brez odgovorov, z obrazložitvijo, da se podjetje ne bi rado izpostavljalo v slovenskih medijih, ker jih slovenski trg ne zanima. Sprejmem, če mislite, da je to dobra odločitev. A ko vprašanje pošljem še tako majhnemu tujemu podjetju, v katerem sploh ne vedo, kje Slovenija je, vedno dobim odgovore. Predstavljajmo si, da bosta slovensko in tujo podjetje nekoč tekmovali za isti posel. Tuje, katerega izdelek je slabši, bo imelo ničkoliko medijskih objav povsod po svetu, naše le nekaj. Koga bodo izbrali? Ni težko ugotoviti. Slovenska podjetja imajo dobre izdelke, vendar se veliko bolje prodajajo podobni izdelki tujcev, ki so dražji, velikokrat pa tudi slabši. A so v podjetju razmišljali in delovali strateško. Na vseh področjih. Tudi v odnosu do javnosti.

Taktiki so tudi predstavniki tujih podjetij pri nas, razmišljati strateško pa ne znajo (ali nočejo). Ničesar ne vlagajo v slovenski trg, pričakujejo pa veliko pozitivnih objav. »Saj boste kaj napisali o našem novem izdelku?« Zakaj že? Bi ga dali v uporabo za dlje kot nekaj dni, kar je edini pravi preizkus? Ne, tega pa ne moremo. Hkrati pa izdelke podarjajo vsakemu, za katerega mislijo, da je v slovenski družbi pomemben. Tako ne more iti. Ali je odnos partnerski ali pa ga ni. Me pa res zanima, kakšne sezname objav v medijih boste potem pošiljali svojim šefom in se z njimi hvalili, ko mi ne bomo več želeli objavljati preizkusov vsakega s*anja, ki pride na naš trg.

Priznam. Tudi sam sem se odločal taktično. Morda pa je čas, da obrnem ploščo.

Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja |