Sicer sem slišala, da je Pozitivna Slovenija prišla na to idejo, toda jaz tega v njihovem programu ali predlogih ne najdem. Morda imajo določene osebe v Sloveniji toliko izkušenj s tem, da točno vidijo, kje so prednosti in slabosti davčnih oaz, kjer imajo svoj denar, zato vidijo možnosti, kako bi Slovenijo oblikovali kot najbolj konkurenčno davčno oazo …

Vem, da je v vseh ekonomskih učbenikih prvi ukrep za reševanje iz krize dvig davkov, toda resnično upam, da bodo pred tem našli druge rešitve. Včeraj sem slišala pozitivno mnenje o tej ideji, da bi Slovenijo spremenili v davčno oazo, in ob trenutni popolni praznini mojega stališča pri tem zaradi premalo informacij in izkušenj, me je kmalu preletel občutek, da to morda ne bi bilo slabo.

Seveda je treba marsikaj pretehtati, da se ugotovi, ali je to sploh dobra ideja.

Za začetek bi pokazali, da smo našo majhnost spremenili v prednost in da je več ne jemljemo kot slabost. Namreč, med pojasnili, ki so sledila, je bilo, da je to rešitev za male države, ki se ne morejo zanašati na industrijo ali določeno vejo gospodarstva. Prav tako poveča davčno konkurenčnost države. Pritegne vlagatelje, zaradi jezikovnih ovir in podobno pa so vlagatelji prisiljeni zaposliti lokalno prebivalstvo. Vsi vemo, da banke živijo in služijo od obračanja denarja, ki ga komitenti hranijo pri njih. V tem primeru bi se denar stekal v Slovenijo, tukaj bi se upravljalo z njim, in zaradi ugodnih davčnih pogojev je možnost, da bi ga bilo sčasoma čedalje več.

Na tem mestu sem nameravala nadaljevati o možnostih davčne razbremenitve samo določenih panog, z ugodno geografsko lego Slovenije in logističnimi možnostmi, nato pa se mi je pred očmi prikazalo popolnoma onesnažen Piranski zaliv in kolone kamionov na mejnih prehodnih, zato bom ubrala drugo smer.

Davčno razbremenjeno poslovanje bi lahko ponudili vsem gospodarskim panogam, ki nimajo proizvodnje oziroma ki na nikakršen način ne onesnažujejo okolja. Torej raznim finančnim ustanovam (večina Slovencev je bila v zadnjem času prisiljena tako skrbno krmariti s svojim denarjem, da sem prepričana, da bi se odlično odrezali kot bančniki!), raznim agencijam, cenilcem, storitvenim dejavnostim ,... pač vsemu, kar prispeva k čim manjšemu onesnaževanju okolja.

Recimo, lahko bi oblikovali nove zakone, ki bi davčno razbremenili podjetja, ki se ukvarjajo z informatiko. Torej, davčno oazo bi oblikovali samo za informacijsko telekomunikacijska podjetja, katerih poslovanje temelji bolj na virtualnem delu, kot pa na postavljanju oddajnikov in podobno. Pač, tistim, ki ne onesnažujejo okolja bolj, kot je segrevanje pisarne zaradi računalnika, ki ga potrebujejo za svoje delovanje. Nekaj, kot je Silicijeva dolina ali Bangalore. Podjetja, kot so Google, Facebook, Microsoft in podobna. Dobrodošli v osrčje Evrope, kjer imate dobro izhodišče za skok v vsa večja evropska mesta.

»Empiričnih izkušenj« z davčnimi oazami sem sicer imela samo toliko, kot je enodnevni turistični postanek v njih. Imam pa dokaj dober spomin in spomnim se npr. San Marina, ki je zeloo majčken z estetsko dovršenimi poslovnimi stavbami raznih podjetij. Natanko se spomnim, da je bilo to v letu, ko je Toyota izdala novo obliko modela Landcruiser, ki je bil tako nov, da če si ga videl na naših cestah, si bil prav pozoren. V San Marinu pa sem se pohecala, češ poglej, tukaj pa bogataške riti res ne znajo ceniti ničesar in novo stvar uničijo skoraj do konca, ko sem videla Landcruiserja, ki ni bil samo od blata umazan, ampak pošteno zanemarjen.

Monako smo pa tudi že skoraj vsi imeli priložnost videti in dobro vemo, kako je s kupovanjem nepremičnin slovenskih in hrvaških športnikov. Torej, s preoblikovanjem v davčno oazo bi padli v koš z državami, kot so Dubaj, Ciper, Karibi, Nizozemski Antili … In vsi vemo, da se njim ne godi prav slabo.

Tujci imajo Slovenijo za raj (verjemite, pogosto jih poslušam), tudi zaradi možnosti treningov (spomnimo se ekip, ki prihajajo na pripravljalni trening v Terme Čatež) in možnostih ukvarjanja s športi, ki jih omogočajo slovenske naravne znamenitosti. Če bi slavni športniki, blogerji, »twitteraši«, DJ-i in druge neklasične zvezde pokupovale vsa tista stara prazna stanovanja po Ljubljani, mi ne bi imeli nič proti, kajne? Samo še kakšno novo dirkališče ali progo odpremo v okolici Ljubljane in tudi turizem bi se takoj močneje razbohotil, saj bi trume oboževalcev slavnih oseb rinile k nam, da ugledajo kakšno modno ikono na kavici ob pavzi med nakupovanjem. Slovenci bi se lahko nehali pritoževati, da se turisti samo ustavljajo na cestninskih postajah in da nimamo od njih nič. V času njihovega bivanja bi pa kar najbolje poskrbeli zanje s slovensko pridelano kakovostno hrano ter jim prodali spominke, ki v kar najboljši luči predstavljajo našo lepo, zeleno oazo.

Moj mikro, januar 2012 | Tanja Čavlovič