Kaj pa če je ključ za izhod iz krize samo obraten ukrep od tistega, zaradi katerega smo se v krizi znašli? Jemanje od tistih, katerim je bilo preveč dano? Ali pa vsaj za začetek izhoda iz krize?

Kaj nam bo inovativnost, produktivnost in vse, če bo rezultat našega dela morebiten dobiček, izkoriščen za to, da spet najožji člani določenih druščin dobijo sredstva za pridobivanje krame ter izkoriščanje narave za gradbene podvige za hranjenje svojega ega? Zakaj se sploh truditi?

Črpanje iz obstoječega stanja (revščine), pod pretvezo, da se to dela za dobro vseh, pa je višek.

Hkrati ob novicah o varčevalnih ukrepih na dan prihajajo novice o nesmiselnem zapravljanju iz proračuna. Kot da bi iz gorečega soda jemali ven in metali v sod brez dna.

Največji absurd pa se mi zdi objavljanje vrednosti delnic svetovno znanih spletnih podjetij, ko gredo prvič na borzo in ko objavljajo novice o delnicah, kot na primer o nekih cepitvah ipd. To se mi zdi tako virtualno poslovanje, da smo spet pri klanu Rockefeller in Rothschild, zaradi katerih virtualnih svetov, želja in odmika od realnosti je že ves svet tam, kjer je. Kdaj ste nazadnje pogledali oglase na desni strani, ki se pokažejo ob rezultatih iskanja na Googlu? Kdaj ste nazadnje kliknili na tisti desni oglas na Facebooku? Ta 'zaslužkarja' se počutita že tako ogrožena drug od drugega, da se Facebook več ne prikazuje pravilno, če je uporabljeni brskalnik Google Chrome. Dejansko se je že začelo spodkopavanje. Očitno jima ne gre tako dobro, kakor prikazujeta. Najbrž se mnoga sredstva vlagajo v to, da bi se preprečilo, da nekega dne ta resnica pride na dan.

Da ohranimo zdravo pamet, potrebujemo pobege iz (navidezne) resničnosti, za katere se rešitev in upanje trenutno še nista pojavila. Vsak najde svoj način. (Za pobeg, ne za rešitev.)
In zdaj se mi Finci s tistimi svojimi virtualnimi svetovi, o katerih sem že pisala, več ne zdijo tako bedasti. Ali bo to edini način, da pridemo do prebivališča, kot si ga želimo imeti, do neke obrti, s katero se želimo ukvarjati, do načina življenja, kot smo si ga vedno želeli, pa še ker je vse navidezno, ne bo smetenja?

Da vsaj virtualno dobimo neki občutek, da živimo, da ohranimo zdravo pamet?

O, ne, ne. Tega ne bomo dovolili. Vzeli si bomo toliko svobode, kolikor nam ti okvirji, v katerih smo se znašli, omogočajo, dokler ne najdemo načina, da prežagamo ograje, podremo zidove, požgemo okove. Do takrat pa bomo skakali na svobodo skozi vse tiste luknje in rešetke, ki jih najdemo. Izkoristili vsak najmanjši način, da ohranimo zdravo pamet.

Nastalo situacijo mnogi na vodstvenih položajih izkoriščajo za manipuliranje (laganje) s tistimi, s katerimi lahko, in če se zavedamo, da gre za navidezno resničnost, za čisto laž, vsaj vemo, kako ukrepati. Vsaj ne spustimo vsega iz rok. Ker ustrahovanje je lahko dvorezen meč. Ljudje tega ne vidijo kot rešitev, zaradi katere začnejo ukrepati, ampak se jih loti obup, in če 'raja' ne naredi nič, potem tudi osebki na vodilnih položajih nimajo nič od tega. A je kdo premislil o tem?

Ker ima vse nekako svoje meje, brezizhodna situacija nekatere tudi spodbudi, da se 'odklenejo' ter si predrzno vzamejo svobodo in končno spregovorijo, začnejo ukrepati. Pride do točke, ko so ljudje tako obupani, da jim je že vseeno. Mogoče je to čas, da se ljudje nehajo truditi. Da malce izprežejo. Mogoče se bo situacija že obrnila tako, da se bo rešitev nakazala sama.

Dnevno smo pripravljeni, da bi zaznali, kdaj gre za resnico in kdaj gre za prikrojeno resnico z namenom manipuliranja tistih okoli nas, zato smo vsak dan vse bolj izčrpani. Potrebujemo mir, da pridemo k sebi in da ugotovimo, kaj je sploh res. Včasih sem za polnjenje baterij potovala. Zdaj pa če potujem, v novih krajih samo vidim krizo na deseto potenco.

Torej, zdaj je obdobje, ko se ljudje okoli nas trudijo tako prikrojiti resnico, da že ustvarijo svoj virtualni svet, v katerem želijo, da smo mi figure, ki se bodo obnašale tako, kot želijo oni. Če nič drugega, največ, kar lahko storimo za zdaj, je, da se zavedamo, da smo v virtualnem svetu in da je resnica lahko čisto drugačna. Najhuje pa je, da se odločajo na podlagi strahu. Takrat vedno pride do napačnih odločitev. ZA PRAVO ODLOČITEV JE TREBA STRAH IZLOČITI IZ ENAČBE.

Moj mikro, maj 2012 | Tanja Čavlovič