Takšen način delovanja se je ob zori praktičnega računalništva videl tudi navzven, torej pri uporabniku, zato so ga znali uporabljati bolj ali manj le ljudje, ki so računalnik sestavili, oziroma ljudje z ozkih sorodnih tehničnih področij. To je bil pač pionirski čas, ko so se ljudje morali prilagajati pravkar nastali tehnologiji.

Pravzaprav je tudi ob prehodu računalništva zunaj laboratorijev za ustvarjanje novih tehnologij veljalo načelo, da so računalniki v svojem delovanju za laika preveč nerazumljivi, da bi z njimi lahko delal kdo drug kot ljudje v belih haljah in debelimi očali. Takšno načelo se je obdržalo precej dolgo, vse tam do konca 70-ih, ko so računalniki postali dovolj majhni in poceni, da so se začeli širiti iz akademskih okolij v sleherno gospodinjstvo. Čeprav so bili sprva tudi hišni računalniki uporabniško precej robati in niso dopuščali napak, je prej omenjeno načelo hitro postalo preživeto. Vklop sintagme o računalniku, ki je nepismenemu uporabniku prijazen, se je sicer začel že konec 70-ih, s prvim grafičnim operacijskim sistemom, a je dodobra v svoji udejanjeni obliki zaživela šele sredi osemdesetih, najbolj pa s pojavom Windows 3.1 v začetku devetdesetih.

Nekako takrat so se računalniki nehali obnašati kot digitalna »bitja«. Med uporabnikom in izvrševanjem ukazov na najnižji ravni je zazijal ogromen prepad, naphan z nepregledno vmesno solato. Med dogajanjem v procesorju in na zaslonu se je pojavilo tako ogromno število plasti, da pravzaprav ni nihče več v celoti vedel, kako računalnik pravzaprav deluje. Poznavanje delovanja računalnika je postalo fragmentirano, dojemanje celovitega delovanja zgolj teoretično in še to površno. Računalnik je postal kompleksna enota, sestavljena iz milijard digitalnih procesov in odločitev, ki se izvršijo v eni sekundi. Čeprav je teoretično še vedno digitalni stroj, ga je zaradi ogromnega števila tovrstnih procesov postalo nemogoče dojemati kot digitalnega – njegovo obnašanje je postalo tipično analogno. Strogo določiti, na kateri stopnji digitalnih plasti je računalnik po svojem obnašanju postal analogen, je nekako tako jalovo početje kot v matematiki določiti, pri katerem številu se začne neskončnost. Logika v tem primeru enostavno odpove oziroma se zlomi sama vase. Paradigme izpred 20 let, da bo ves svet postal digitalen, so tako padle v vodo. Danes svet morda temelji na digitalni tehnologiji, a se slednja obnaša čisto po človeško, torej analogno. Torej ti stroji crknejo, ko se jim zazdi, in v tistem trenutku nihče ne ve, zakaj. Ali pa počasi gledamo, kako pešajo, čeprav nam logika narekuje, da se njegovi elektronski deli ne obrabljajo tako kot recimo mehanski deli v avtomobilu. Zato pridemo do absurdnega pojava, ko nepravilno delujoč računalnik odnesemo na servis, tam pa rečejo, da ga bodo imeli nekaj dni »na opazovanju«. Kot vidimo, je že terminologija prikrojena za računalnik kot živo bitje, kajti na servisu ga imajo »na opazovanju« kot kakšnega pacienta, za katerega ne znajo postaviti diagnozo takoj. Pa čeprav bi glede na digitalno naravo stroja diagnoza morala biti takoj jasna. A kot rečeno, digitalnih osnovnih gradnikov je že toliko, da je nemogoče za vse vedeti, kako pravzaprav delujejo. Zato je za diagnozo že potrebno nekajdnevno »opazovanje« ter na podlai prejšnjih izkušenj določeno izjemno metodično in dokumentirano streljanje v temo, vse dokler se nečesa ne zadene (da se torej po načinu »poskusa in napake« zoži množica možnih diagnoz na eno samo in sledi popravilo). Zato se danes na računalnike in podobne naprave že priklopijo raznorazne merilne naprave, ki ugotovijo stanje »pacienta«. Pri tem bodite pozorni na dikcijo, saj uporabljamo izraze, ki so tipični za tako analogna živa bitja, kot je človek – torej čisto nasprotje tega, kar naj bi računalnik bil.

Tovrstna abstrakcija računalnika je vidna tudi v svetu programiranja. Če je še leta 1993 igra Doom veljala kot zanimiva kurioziteta, ker je bilo nekaj njenih delov napisanih v zbirniku (!), zaradi česar je igra izjemno hitro delovala tudi v počasnih računalnikih, je danes pisanje v zbirniku tako rekoč popolnoma pozabljeno. Res je, logika narekuje, da je na neki točki še vedno treba pisati na tak način, saj se tu vse začne, a poglejmo naokoli in se vprašajmo, kdo se danes sploh še preživlja s tovrstnim programiranjem. Ali pa to počne vsaj za hobi? Moja malenkost ne pozna nobenega več. Ne samo, da se je glavnina programiranja pred dvema desetletjema dogajala v višjih programskih jezikih, danes se v programiranju operira s terminologijo, ki je bližja svetu okoli nas (objekti, lastnosti, življenjska doba, dedovanje, drevesa ...) kot pa abstraktnim pojmom, značilnim za programiranje strojne opreme. Z ločitvijo programskih jezikov od strojne platforme in njihovo neodvisnostjo (Java, .NET), je nastala le še ena dodatna plast, s selitvijo programiranja v splet in spletne storitve pa še ena. Vse te dodatne plasti končnega uporabnika še bolj oddaljujejo od srca računalnika. Ker avtomatizirano prevajanje višjih ukazov na nižje ni nikoli optimalno (redundančne kode utegne biti vse tja do 80 %), vsaka nova plast pravzaprav pripelje do absurda, da potrebujemo čedalje hitrejše računalnike zgolj za to, da lahko svoje delo opravljamo enako hitro. Pisanje golega besedila poteka danes v zadnji različici Worda prav tako hitro kot pred milijon leti v Wordstaru, le da je bil slednji tisočkrat manjši in deloval v tisočkrat počasnejšem računalniku.

A to ni pomembno. Navsezadnje večina šoferjev prav tako ne ve, kako v resnici deluje avto, a niso zaradi tega nič slabši vozniki. Če so torej pred nekaj desetletji napovedovali, da bomo ljudje začeli razmišljati in se obnašati digitalno (karkoli bi že naj to pomenilo) – spomnimo se samo napovedi o »pisarnah brez papirja« ali »ves svet bo postal digitalen!« – se je zgodilo ravno nasprotno: nismo ljudje postali digitalni, temveč se je, vsaj navzven, analogiziral računalnik.

Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Matej Frece