Potem se nam zdi logična novica izpred nekaj let, kako napredni smo Slovenci na področju mobilne telefonije, saj je Slovenija tako majhna, da je mogoče vse terminale in oddajnike postaviti tako, da se doseže skoraj popolna pokritost. Še mene prime, da bi vsake toliko poudarila besede našega profesorja, da je Slovenija majhno, strnjeno ter raznoliko področje z dovolj velikim številom prebivalcev, in s tem lahko služimo v svetu, češ, preizkusite nove tehnologije pri nas.

Kar je še zanimivega v deželi tam spodaj, je, da se pri njih izobražuje dokaj veliko študentov z vsega sveta. In Helen Cripps opaža, da študentje, ki prihajajo iz držav Daljnega vzhoda, vzamejo vse, kar profesorji rečejo, za sveto resnico, profesorje zelo spoštujejo, medtem ko študentje iz Avstralije in Anglije dvomijo skoraj o vsem, o čemer predava profesor, postavljajo protislovna vprašanja, hočejo ustvariti konflikt in profesorja spraviti v zadrego. Nam preostalim Evropejcem pa se opazi, da smo se šolali po diktatorskem sistemu (kar profesor reče, je res, in odgovoriti moraš tako, kot je on napisal v knjigi, če ne, je narobe).

Na Kitajskem je šla prodaja izdelkov že tako daleč, da se zdaj več ne služi s provizijami od prodaje izdelkov, ampak s poprodajnimi storitvami, ki jih izumljajo že za vse mogoče, ne samo za informacijske zadeve. Poleg tega so nas obvestili, da bodo od 1. julija 2009 naprej vsi osebni računalniki, ki bodo prodani na Kitajskem (ne vem, morda tudi proizvedeni), vsebovali neke čipe, ki ščitijo pred virusi. Torej, pozor, vsi slovenski distributerji protivirusnih programov! Morda je prihodnost varovanja pred virusi v teh čipih.
Junija je Dell objavil novico, da je prek Twitterja prodal za 3 milijonov dolarjev blaga. Govori se tudi, da je imel Twitter zelo pomembno vlogo pri volitvah predsednika Združenih držav Amerike. Toliko za skok v Ameriko.

Gospod, ki je te novice podelil z nami, Christer Carlsson iz Inštituta za raziskovanje naprednih sistemov za vodenje, je načel temo, s katero se strinjam in ki sem jo večkrat že omenila – namreč da prihodnost sloni na tem, da bomo znanje in informacije iskali sami, s pomočjo informacijske tehnologije, in ne bomo več slepo poslušali strokovnjakov, jih ubogali ter se zanesli nanje. Govori se o situacijah, ko se ti na primer pokvari avto. Bistvo ni, da odvisni od dobre volje drugih čakamo na profesionalca, ki nam bo pol resnice prikril, samo da nam drago zaračuna, ampak da s pomočjo naprednih »komunikatorjev« ter pametnih telefonov sami poiščemo vzroke in rešitve v podatkovnih zbirkah informacij, znanj, izkušenj. Univerza Abo Akadmi iz Finske tudi trenutno ustvarja te zbirke znanj. Po predavanju sem pogumno odhitela do predavatelja in ga vprašala: »Ali ste prepričani, da vam bo uspelo zbrati toliko podatkov in znanja, če strokovnjaki vedo, da je njihovo znanje njihov vir zaslužka in najbrž ne bodo vsi pripravljeni to 'podeliti s svetom'?« Odvrnil mi je, da se to za zdaj dela na ravni oseb, ki se profesionalno ukvarjajo s temi panogami (torej med mehaniki) in navadni smrtniki še nimamo pogleda v to, se pa razvija. Pravijo, da se ustvarja kult amaterjev. Če vas več zanima, lahko pogooglate »knowledge-based engineering«.

Aha, še ena misel na to temo, da starejši ljudje težko uporabljajo vse novosti zaradi slabšega vida, sluha ipd. Zdaj, ko se bodo postarali Steve Jobs, Bill Gates, Michael Dell in drugi glavni akterji iz sveta informacijske tehnologije, bo najbrž na voljo tudi ponudba Iphonov in drugih podobnih hitov, ki bodo z večjimi gumbi in lažjo uporabnostjo prijaznejši starejšim osebam. Do zdaj so vsi izumitelji in zaslužkarji gledali na stvari samo skozi svoje oči, toda njihov osebni in »telesni« razvoj bo sčasoma pripeljal do tega, da bodo gledali tudi z očmi »svojih drugih osebnosti«, če se tako izrazim. In vse aplikacije bodo preprostejše, preglednejše, balasta ne bo in podobno. Mimogrede, ta je iz moje glave, ni od nobenega predavatelja.

Ford Motor Company pa so tisti »carji«, ki so dali svojim dizajnerjem tako imenovane »age suits«, ki so ovirali njihov vid, sluh, gibanje, priklon, naklon in kaj jaz vem kaj še. Druga skupina pa je nase nadela ponaredek nosečniškega trebuha »empathy belly«. Na podlagi te izkušnje so dizajnerji potem upoštevali vse, česar so se naučili, pri ustvarjanju novih avtov. Ker je ta novica iz leta 2003 in so zadeve potihnile do izdelave avtov, načrtovanih takrat, vam zdaj ne znam povedati točen model avta, ki je temu prirejen in ki bi ga lahko videli na naših cestah, sicer pa so pri njih to Ford Mercury Monterey in enoprostorci Ford Freestar.

Na Finskem, točneje v Helsinkih, je nekega dne porodničar prišel na idejo, da po rojstvu otroka, če so mame pripravljene za odhod domov, preden novorojenčki dosežejo tisto težo, ko jih lahko izpustijo iz porodnišnice, to lahko tudi storijo. Svojega otroka pa prek kamer od doma spremljajo. Če želi, lahko mama posreduje uporabniško ime in geslo tudi sorodnikom, tako da si ga ogledajo online in ne drejo vsi v porodnišnico ter povzročajo gnečo. Saj vem, tudi jaz sem sosedi iz Finske prišepnila: pri nas so mamice toliko časa v porodnišnici, dokler mora biti otrok, in mi je odvrnila, da pri njih isto, da je ravno o tem razmišljala.

In ja, celotno predavanje o oddaljenem opazovanju v medicini se mi je pa zdelo izguba investiranih sredstev in denarja, saj so govorili o diagnostiki pacientov na daljavo. S pomočjo kamer. Še bolj bedasto se mi je zdelo, da so testirali v dermatologiji in psihiatriji. Psihiatre že razumem, če v kakšnih primerih nočejo priti v osebni stik s pacienti, toda »flek« lahko dermatolog vidi drugače v različnih svetlobah in glede na naklon kamere. »Remote monitoring«, če ste ravno iz medicine in želite to pogooglat. Še je tega, več prihodnjič.

Moj mikro, September 2009 | Tanja Čavlovič