Po eni strani se zdi to dokaj logično, kajti ko ti je preveč udobno, se ti ravno ne da razmišljati o težkih stvareh. Ko pa položaj »stisne«, nam to bolj požene možgane in iščemo smer rešitve. Iščejo se revolucionarne ideje, nekaj, kar bo res pritegnilo pozornost ali nam dalo misliti, podjetja se poskušajo preglasiti med seboj.
Saj ne, da sem se spomnila kakšnega razodetja ali da bom pisala o svojem novem izumu, premišljujem le o enem primeru. Namreč, te dni ob ukvarjanju s ponudbo prenosnikov različnih proizvajalcev ugotavljam, da so dali vse od sebe, vklopili gumb za ustvarjalnost in dali na trg nekaj izdelkov, ki res izstopajo. Ker pa vsi vemo, da proizvajalci hitro vzamejo iz proizvodnje aktualne izdelke in ponudijo njihove nadgradnje, se ponudba spreminja večkrat na leto. Včasih, ko jim ravno uspe trg ozavestiti, da je njihov izdelek dober, o tem pričajo dokazi uporabnikov ... ga že vzamejo iz proizvodnje.
In ravno zato se mi zdi taka škoda in kar pri srcu me stisne, da zdaj izhajajo eni lepših in kakovostnejših prenosnikov, ki bodo zaradi potrebe po hitri zamenjavi ponudbe kmalu pozabljeni, skoraj nihče, ki vzdihuje nad njimi, si jih pa ne bo mogel privoščiti, ker so izšli v napačnem času. Ne v tistem času, ko rečeš, ah, bom zdaj nekaj mesecev malo stisnil z zapravljanjem za malenkosti, jedel pri mami, naredil nekaj nadur, sodeloval pri nekem projektu, in kmalu ugotoviš, da si zbral dovolj, da si želeno kupiš. Ampak v tem, napačnem času. V tem času, ko so tudi tisti, ki imajo kaj pod palcem, raje previdnejši in vlagajo v samo najnujnejše.
Na primer nova serija prenosnika Lamborghini (ne tisti rumeni, temveč novi, z usnjem), potem je tukaj še Ferrari njegovega konkurenta, ki naj bi ga zasnovali oblikovalci športnih avtov, pa še nekaj drugih vzdržljivih posebnežev, namenjenih delu na terenu, ki smo jih videli v najbolj norih akcijskih prizorih v filmih. Nekateri prenosniki nove generacije (različnih blagovnih znamk) so res prekrasno narejeni. So malo dražji, vendar vsi vemo, da so se vedno našli kupci za takšne posebneže, če ne drugega, za oblikovalce, ki s tem, kar imajo, v svoji pisarni hočejo izraziti tudi sebe. (Poznate kakšnega dizajnerja, ki ne uporablja Apple?)
Zdaj bo pa teh lepotcev prodano dokaj malo, ker so lepi, dragi in ker tudi previdni gospodje ne vedo, kaj jih čaka v prihodnje. Pa tudi zato, ker proizvajalci previdneje vlagajo v trženje, oglaševanje in to »ponujanje pod nos«, da bi veliko ljudi izvedelo, da to obstaja. Tega je zdaj bolj malo, tako da tudi ko prijateljem nalepim povezavo na MSN in pokomentiram, ali ni lep, ni več komentarjev v smislu »ja, sem ga že videl«, ampak so res vsi prijetno presenečeni. Skoraj nihče ne izve zanje!
Včasih, ko mi prijatelji na MSN napišejo »tega bi pa imel«, si zelo želim, da bi bila v takem položaju kak sponzor ali ne vem kaj, da bi lahko poskrbela, da se jim podari en kos. Želim si, da bi vsak na svetu, ki sanja o tistem enem gadgetu, tega res dobil. V Sloveniji je ogromno študentov, ki poskušajo prihraniti celotne svoje študentske plače, da si kupijo tisti revolucionarni iPhone.
Preseneča pa me, da ob vseh lepih barvah, v katerih proizvajalci po novem izdajajo nove kompaktne fotoaparate, ljudje še vedno največkrat kupujejo črne. Zakaj vendar? Še dobro, da vsaj ženske poskušamo vplivati na darila, ki vemo, da jih bomo kmalu prejele, in hitro siknemo: »Naj bo rdeč ali pa roza!« Mar ni svet lepši, če je bolj pisan? Ali smo vsi že tako depresivni, da nam je najbolj všeč le siva in črna?
To me spomni na strategijo španskega prodajalca oblačil Zara, ki se igra z našimi možgani tako, da poskuša predvideti naše počutje in v skladu s tem počutjem ponuditi obleke tistih barv, za katere meni, da se bodo najbolj nosile in kupovale. Po dogodku 9/11 so nemudoma poskrbeli, da v svojih trgovinah ponudijo pretežno črne in sive obleke, in seveda doživeli uspeh. Čeprav se ne spomnim, kaj sem takrat kupovala, pa naj bi se ti vplivi poznali tudi v Zarinih trgovinah pri nas. Držijo se načela proizvajanja mankov, in ne presežkov, in ko zmanjka tega, kar smo hoteli, hitro ponudijo nekaj novega. Ponudba se lahko v enem mesecu zamenja večkrat. Vse to je možno, ker imajo imenitno visokotehnološko rešitev sprotnega sporočanja, kateri kos se je pravkar prodal, tako da do zadnjega trenutka pred proizvodnjo zbirajo preference strank, ki jih poslovodje redno sporočajo.
Morda je zdaj čas tuhtanja, zapisovanja idej, načrtovanja izvedbe, načrtovanja tržne strategije, in ne čas, ko se ponudi na trg tisto izjemno, kar nam je uspelo narediti in bi morali predstaviti s posebnim pompom. Morda se tudi omenjeni lepotci dovolj dolgo obdržijo na trgu, ko se ekonomski položaj ljudi popravi, ali bodo pa vsaj njihovi »močnejši« bratje (nadgrajeni novi modeli) ohranili tiste lepe detajle in ljubitelji si jih bodo lahko kupili takoj takrat, ko bo novica objavljena.
Moj mikro, Maj 2010 | Tanja Čavlovič
