Povrh vsega pa vztrajam pri določenem mobilnem operaterju, za katerega je znano, da ima bolj slabo ponudbo za naročnike, podaljšana pogodba se mi pa še ni iztekla. Zato pa v roke vzamem vsak pametni telefon, ki ga dobim možnost pogledati. Pred kratkim si je sestra, ki je pri prijaznejšem mobilnem operaterju, kupila nov telefon, Huawei. Ugotovili sva, da ni popolnoma uporaben, dokler ne kupiš še kartice Secure Digital.

Zdaj, ko gledam ponudbo aplikacij v Android Marketu, opažam nekatere zanimive, vem pa, da najbrž ne bi bila tako zadovoljna z njimi, če bi jih naložila za uporabo,. Na primer »15.000 japonskih besed«. Eden od mojih dolgoročnejših ciljev je obiskati prijateljico iz Tokia. Če bi v mobilniku, ki ga imamo vsi povsod s seboj, imela naloženih še kup aplikacij, ki bi mi pomagale sporazumevati se v japonskem jeziku, sem prepričana, da bi odnesla več od celotne izkušnje. Sem med tistimi, ki ji ni nerodno spregovoriti v tujem jeziku, pa četudi se bodo norčevali iz mene zaradi napačne izgovarjave. Če se kdo oglasi, mu takoj serviram par slovenskih, pa naj poskusi. Poleg te so na voljo na primer »španščina v enem mesecu«, »francoščina v enem mesecu«, »italijanščina – zelo dobro«, »nauči se arabščine« in podobne. Kaj če se bodo lahko naši otroci sporazumevali s čisto vsakim s pomočjo simultanega prevajalnika v mobilniku in ne bodo omejeni na tiste do 3 jezike, ki jih aktivno govorimo. No, tisti bolj svetovljanski ali z izkušnjami iz bivanja v tujini morda tudi več. Bolj prav jim bo prišlo znanje uporabe pametnih telefonov in vseh pametnejših naprav, ki bodo šele prišle. Tiste, o katerih se nam zdaj niti ne sanja. Za nas se je vedno govorilo: nauči se angleško in špansko in imaš pokrit skoraj ves svet. V prihodnje bo s pametnimi napravami morda pokrito vse, vključno s tistimi državami iz Afrike, pri katerih je treba med izgovarjavo tudi tleskati z jezikom. Obstajajo tudi razne igrice s treniranjem japonskih in kitajskih pismenk. Prepričana sem, da če to deloma usvojiš, je potovanje ob gledanju smerokazov na Daljnem vzhodu tudi lažje in zanimivejše. Tukaj je še kup aplikacij za obnovitev znanja. Na primer osnovna prometna pravila za kalifornijsko vozniško dovoljenje, za vozniško dovoljenje za motor, osnove potapljanja …

Z razvojem tehnologije in z vse večjim številom različnih informacij je potrebno tudi učenje prilagoditi temu. Informacij je zdaj toliko, da je nesmiselno, da se otroci vsega učijo na pamet, kot smo se mi in naši starši. Morda se bo po novem bolj smiselno na pamet učiti tisto, kar potrebuješ rabiš vsak dan (jezik, prometna pravila …), za vse drugo pa pogledati sproti, ko to potrebuješ. Veliko zgodovinskih letnic, geografskih leg in podobno smo natančno poznali, ko smo se o tem učili, zdaj pa ne več. Le bolj medlo se še spomnimo vsega, teh informacij ne uporabljamo vsak dan. Znanja imamo določen čas. Pa še, zakaj naj bi bili zgodovinski učbeniki referenca znanja? Vsi so napisani pristransko, saj zgodovino pišejo zmagovalci. Bolje je, če sam zbereš čim več informacij in prideš do resnice, ki se ti zdi najbolj smiselna. Po potovanju po nekdanjem avstro-ogrskem cesarstvu, ki se razteguje čez kar nekaj evropskih držav, sem se največ naučila o njem. In to čisto na novo, saj iz šole nisem odnesla nič. Pri pouku zgodovine smo se učili suhoparna dejstva, nismo se pa naučili, da si tam, kjer ti ponudijo jabolčni »štrudel«, najbrž v državi, ki je nekoč spadala pod Avstro-Ogrsko ali pa je bila provinca, kjer so se čutili močni vplivi. Odkar potujem z bolj odprtimi očmi in vse informacije, do katerih se dokopljem, povezujem z vsemi ljudmi, kraji, arhitekturo, navadami, ki sem jih spoznala, in še z informacijami iz knjige Genom − tako mi je celotna zgodovina jasnejša. Ko berem zgodovinska dejstva, lahko kar lepo določim, kam je avtor spadal, kaj se mu je tako zamerilo in kakšna bi bila lahko zgodovina nekega drugega pisca. Dobro, letnic in datumov podpisov kakšnih mednarodnih pogodb se ne da spreminjati.

Z razumevanjem okolja, v katerem si, razumeš tudi družbo v njem, lažje ko se vanjo vklopiš, bolj kakovostno je tvoje življenje. Nehaš obsojati. Včasih si proti svoji volji postavljen v okolje, v katerem se moraš znova ujeti. Pri tem je le pomembno paziti, da ostaneš zvest sam sebi, da ne dovoliš, da družba in bližnje okolje vplivajo na tvoje mnenje in tvoje želje. Če si si nekoč v preteklosti zastavil cilj za prihodnost, je lahko element, za katerega se ti zdi, da te je čisto spravil s poti, dejansko samo postaja, kjer boš dobil nova znanja in sposobnosti in boš do cilja prišel prej.

Moj mikro, september 2011 | Tanja Čavlovič