Moderni pirati ne plujejo po morjih, ne pijejo ruma in ne ropajo z zlatom in srebrom preobložene ladje, ropajo pa enako požrešne založnike, ki zelo neradi spreminjajo svoj »modus operandi«. Prodaj eno in isto vsebino istemu uporabniku znova in znova. V zadnjih desetih letih se je marsikaj spremenilo na bolje. Tudi založniki so se hočeš nočeš morali prilagoditi novi stvarnosti prodaje vsebin prek interneta. Še nekaj storitev začne delovati v Sloveniji, pa smo na konju.
Slovenija je prav zanimiva državica, ki je ni na zemljevidu velikih tujih založnikov. Ti se borijo proti piratom, tako da jim policija zasega in ugaša strežnike, hkrati pa se tudi niso odpovedali represiji proti uporabnikom, ki piratske vsebine prenašajo na svoje računalnike. Manj je govora o znamenitem francoskem zakonu treh udarcev, a ta deluje. Kogar trikrat opozorijo, da je »kradel«, ga za nekaj časa izklopijo iz interneta. V Nemčiji odvetniki »nepoboljšljivim« uporabnikom piratskih storitev pošiljajo kazni. Z ne ravno majhnimi zneski. Mi pa živimo v prijetni deželici, kjer se nihče ne bi razburjal, tudi če bi vsi le še kradli vsebine. Realno gledano, zakaj pa bi se. Vsi Slovenci lahko potencialno naredimo založnikom manj škode kot München z bližnjo okolico. Zato nas pustijo pri miru. Švedi so lani ugasnili strežnike piratskega zaliva, nekaj mesecev je trajalo, da se je ta priljubljena spletna storitev postavila na noge, največji pretres Partisa (www.partis.si) v njegovi dolgoletni zgodovini pa so bila nesoglasja med lastniki.
Sumljivo tiho je zadnje čase organizacija BSA, ki skrbi za pravice nekaterih izdelovalcev programske opreme oziroma njen slovenski predstavnik. Od njega redno prejemamo obvestila, kakšna je stopnja piratstva programske opreme med slovenskimi uporabniki. Ker gole številke nikomur niso ničesar povedale, je bila obvestilu obvezno dodana statistično podkrepljena teza, kako piratstvo negativno vpliva na število delovnih mest in bruto nacionalni dohodek. Znižanje stopnje piratstva za toliko odstotkov bi pomenilo toliko večjo gospodarsko rast in toliko več delovnih mest. Čeprav »toliko« ni bilo nikoli dokazano. Ravno nasprotno. Stopnja piratstva je bila iz leta v leto nižja, BSA je v Sloveniji izpolnila svoj cilj, pa zato ni bilo večje rasti ali delovnih mest. Enako je bilo povsod.
Zanimivo je, da podobno govorita tudi glasbena in filmska industrija, ki pričakujeta večje zaslužke. Kaj pa realnost? Na Norveškem živijo ljudje, ki spoštujejo zakone. V zadnjih štirih letih se je stopnja piratstva med mladimi spustila na štiri odstotke (leta 2009 je bila 70-odstotna), kar bi moralo blagodejno vplivati na zaslužke glasbene industrije. Tako je ta leta zatrjevala. Realnost pa je drugačna. Leta 2009 so založniki zaslužili 592 milijonov norveških kron, lani le odstotek in pol več (601 milijon kron). Glede na padec stopnje piratstva bi morala biti rast zaslužka občutno višja. Stopnje piratstva tudi niso znižali represivni ukrepi, čeprav ima norveška policija zanje zakonsko podlago. Nosilcem avtorskih pravic ponuja možnost, da zahtevajo blokado piratskih strani, ki jo morajo izvesti ponudniki dostopa v internet. Tega ukrepa nikoli niso izvedli, kot niso preganjali še nobenega uporabnika. Stopnjo piratstva so znižale legalne storitve za poslušanje glasbe (storitve pretočne glasbe). Te na Norveškem uporablja 80 odstotkov ljudi, mlajših od 30 let. To je tisto, kar vedno trdimo. Takoj ko imajo uporabniki na volje legalne vsebine po ugodnih cenah, se jim ne ljubi več ubadati z iskanjem nelegalnih datotek. Razlog več, zakaj bi morale storitve pretočnega videa in glasbe delovati brez omejitev povsod po svetu.
Kaj je legalno in kaj ni?
Dobiti želene vsebine, pa naj bo to glasba, film ali televizijska serija, ni velik problem. Na spletu mrgoli spletnih strani, ki obljubljajo brezplačni ogled tudi najnovejših filmov ali njihov prenos na računalnike. Spletne strani same po sebi ne morejo biti nelegalne. Kako torej vemo, kdaj kršimo zakon? Težko vprašanje. Razmišljanje, film je ravno v kinu, torej je v vseh primerih njegov ogled na spletu, še posebno če je brezplačen, nelegalen, je največkrat pravo. A ne vedno. Vse storitve, ki omogočajo ogled novih vsebin, so nelegalne. Ne drži vedno. Kaj pa obisk piratskih spletnih strani in forumov? Je tudi to kršenje zakona?
Zagotovo nelegalno
V zavesti imamo, da je vsak prenos nelegalnih datotek kršenje zakona. To razumemo. Težje je ugotoviti, ali je vsebina nelegalna. Trditev založnikov, da je to tako zelo očitno, da razume vsak, še tako neizobražen uporabnik, je delno prelaganje odgovornosti nanje. Če s prenosom brezplačne vsebine naredimo prekršek, je odvisno, kako ali od kod smo jo prenesli. Mnenja, ali so nelegalne strani s torrenti, tehnologija deljenja datotek p2p, ki jo uporabi, so različna, odvisno, koga vprašate. Po drugi strani pa uporabnik ni storil ničesar narobe, če te spletne strani obišče in brska po njih. Zaradi tega še ni v prekršku. Podobno ni storili ničesar narobe, če obišče strani, ki vsebujejo povezave do nelegalnih vsebin (primer takšne je kinox.to), ali se včlani v forum, za katerega ve, da je piratski. Bolj kot ne je jasno, da je uporabnik v prekršku tisti trenutek, ko na svoj računalnik prenese piratsko vsebino. Ali drugače: če klikne na prenos, vendar tega prekine, še preden je datoteka na računalniku, je čist. Prenos datotek s strani, ki so označene kot nelegalne, je torej prepovedan, pri tem pa mora uporabnik sam oceniti, katere vsebine so legalne in katere ne.
V Sloveniji uporabnikov, ki prenašajo datoteke s torrent strani, (še) ne preganjajo. Kjer pa jih, se je pojavil zanimiv problem. Ugotavljanje, kaj počnejo uporabniki, je na plečih ponudnikov dostopa v internet (operaterjev), ki vedo, katero stran obišče in ali iz nje prenaša datoteke. Operaterji zelo dobro poznajo, katere strani nudijo torrente, ne vedo pa, ali je datoteka, ki jo uporabnik prenaša, legalna ali nelegalna. Večina datotek tam je nelegalna, a so med njimi tudi legalne.
Siva področja
Nekaj je prenos datotek, drugo pa pretakanje vsebin. V spletu ali kot aplikacija za pametne telefone so storitve, ki omogočajo brezplačni ogled filmov in serij ter poslušanje glasbe, pri katerih zgornje načelo, ko si prenesel datoteko, si v prekršku, ne deluje. Ali drugače. Je uporabnik v prekršku, če nelegalni film gleda na storitvi, kot je kinox.to? No, jasno je, da so nelegalne takšne strani. A to verjetno ni problem uporabnika. Uporabnik sicer ve, da je vsebina tudi v tej obliki nelegalna, a ga zanima le, ali krši zakon. Obisk strani in storitev samo po sebi ni prekršek.
Pravne prakse še ni. Pred sodiščem se je že pred časom znašla spletna stran, ki krši avtorske pravice založnikov pornografske strani Redtube, vendar sodišče še ni razsodilo. Podobna vprašanja se porajajo s spletno storitvijo movie4k.to in še celo vrsto drugih. Gre za tehnični problem. Pri pretakanju podatkov so ti le kratek čas v pomnilniku računalnika, tako prej omenjena definicija, kdaj je uporabnik v prekršku, ne more veljati. Na uporabnikovi napravi nikoli ni shranjen na primer cel film, datoteka z njim, torej uporabnik ni naredil kopije avtorsko zaščitene vsebine. Z drugimi besedami to pomeni, da uporabnik ne krši avtorskih pravic, kršijo jih storitve, ki so pretakanje vsebine omogočile. To pa ni uporabnikov problem in potemtakem ga nihče ne more kaznovati, ker si je na ta način ogledal avtorsko zaščiteno vsebino.
Spornost prenosov z Youtuba
Večini uporabnikov je jasno, da so omenjene storitve nelegalne, in to je argument lastnikov vsebin. Uporabnik bi moral vedeti in jih zavestno ne uporabiti. Verjetno takšno dokazovanje uporabnikove krivde na sodišču ne bi držalo vode. Nejasnosti je namreč še veliko več. Spletna storitev Youtube je legalna, to vsi vedo, vendar uporabniki tudi nanjo nalagajo vsebine, s katerimi kršijo avtorske pravice. Torej bi uporabniki, ki bi jih gledali, dokler jih Youtube ne bi izbrisal, po tej logiki kršili avtorske pravice. V tem primeru pa uporabnik ne more oceniti, ali je katera od vsebin nelegalna.
Ima pa ta storitev drug problem. Sama nima funkcije prenosa videa na pomnilnik naprave, vendar ima za ta namen uporabnik na voljo celo vrsto brezplačnih programov. Podobno velja tudi za druge sorodne storitve ali na primer videoposnetke, ki jih na svojih straneh objavljajo televizijske postaje. Lastniki avtorskih pravic so dovolili objavo na Youtubu, vendar le v obliki pretakanja vsebin. Stalni prenos vsebine na napravo pa pomeni kršenje njihovih pravil, hkrati pa tudi pravil uporabe storitve. Uporabnik torej ve, da krši avtorske pravice, kolikor že neumno se mu to zdi, saj je s tem naredil le zasebno kopijo nečesa, kar si lahko ogleda tudi brez povezave z internetom.
Brezplačno in legalno
Na spletu je na voljo tudi popolnoma legalna ponudba brezplačnih filmov. Primer takšne strani je clipfish.de. So legalne storitve, ki omogočajo brezplačen ogled filmov in serij, vendar uporabniku predvajajo oglase. Slabost tovrstnih storitev je v slabem izboru vsebin, starih filmih, slabih filmih, filmih azijskih založnikov. Enako deluje tudi storitev pretočne glasbe Spotify, ki poleg plačljive možnosti omogoča tudi z oglasi podprto brezplačno.
Ponudba brezplačnih filmov na spletu bi lahko postala še večja, saj se namerava temu področju posvetiti Amazon. Ali nam bo njegova storitev na voljo, pa je že drugo vprašanje. Zelo verjetno bo tudi Amazonova storitev podprta z oglasi, vprašanje pa je tudi, kakšen bo seznam vsebin. Če pa bodo v ponudbi tudi dobri in ne preveč stari filmi, bo to pomenilo zaton ilegalnih ponudnikov pretočnih vsebin. Edini način uspešnega boja proti piratom so legalne storitve tistega, kar si uporabniki želijo.
Kdo jih razume
Morda je bilo res, morda gre za urbano legendo. Cesar Franc Jožef je dal vsak zakon, ki ga je dobil na mizo, prebrati delavcu in kmetu. Če sta ga razumela, ga je podpisal. To je edini način, da so zakoni, tudi zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, razumljivi ljudem.
Pravila morajo biti razumljiva, saj se ne moremo opravičevati, da nismo krivi, saj nismo vedeli, da je narobe. Ni vedno tako. Lobisti glasbene in filmske industrije so dosegli, da so zakoni pisani čim bolj splošno ali da prepovedujejo stvari, ki jih po logiki ne bi smeli prepovedovati, da imajo čim večje polje delovanja. Da lahko po potrebi dosežejo prepoved vsega, kar menijo, da krši njihove pravice, ali da disciplinirajo neposlušne ljudi. Celo spletna podjetja, ki so dostikrat arogantna, ko gre za pravice posameznikov, se vedno uklonijo in umaknejo spletne vsebine, takoj ko se pojavi še tako majhen sum, da kršijo avtorske pravice.
Vprašanje je, ali v resnici razumemo pravila igre, ko gre za avtorske pravice. Vzemimo primer. Naredili smo videoposnetek z nami v ospredju, v ozadju se predvaja naša najljubša glasbena skladba, mi pa razlagamo, kako zelo nam je všeč. Posnetek objavimo na spletu. Smo kršili avtorske pravice ali jih nismo? Po enem od razumevanj problematike smo jih, ker verjetno nismo dobili dovoljenja avtorja skladbe. Logike pa ni. Njemu nismo naredili nobene škode, tudi sami nimamo materialnih koristi. Verjetnost, da bi zaradi videoposnetka imeli težave, je malo verjetna, kajti tudi imetniki avtorskih pravic so ljudje, ki presojajo, kdaj se morajo odzvati in kdaj je bolje, če se ne. Vseeno pa po strogem razumevanju zaščite avtorskih pravic ne delamo prav. Tu pridemo do zanimive dileme. Avtorsko niso zaščitene le skladbe in filmi, temveč še marsikaj drugega. Oblika stola, na primer. Fotografiramo sebe, ko sedimo na tem stolu, in fotografijo objavimo na spletu. Ste kdaj slišali, da je tudi to kršenje avtorskih pravic? Mi nismo.
Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja
