Če imaš malo več domišljije (tako kot jaz), si v misli lahko prikličeš tudi najhujše in zato predčasno začneš iskati možne rešitve. Da bom jasnejša: tik preden ti barčico v megli, temi ali zelo zelo slabem vremenu vrže na čeri ali skale in elektronika odpove, boš najbrž vseeno pomislil na svetilnike in ob molitvi letel v predale pogledat, ali je navtična karta (ali priročnik) še relativno cela. In se poskušal spomniti, kaj že pomenijo barva luči svetilnika, razmaki med bliski ... Če pa vsemu temu botruje še slaba vidljivost, tako da na koncu niti ne veš, kam je zdaj plovilo obrnjeno, se bo kdo spomnil, da je nekoč obstajal kompas. Aja, baje se zgodi, da elektronika odpove tudi, če v bližini udari strela.

To, da se s temi zadevami ne gre igrati, bodo najbolj vedeli uporabniki gliserjev, ki so ob uporabi avtomatskega pilota naleteli na skale. Skale na suhem. Na skale so tudi že naleteli budni skiperji, ki so bili prepričani, da je ponoči GPS dovolj, pa se je potem v praksi izkazalo, da temu ni tako. Določeni odseki na hrvaški obali so že zdaj znani po tem, da tam GPS ne zadošča. Slišali smo že, da so turisti pluli ponoči in »spregledali« rt. Prosim?? Prepričana sem, da naprave s kakšnim piskanjem opozarjajo na sunkovito bližanje trdim oviram. Če ne drugega, vsaj skiper ne sme biti pijan do te mere, da to presliši.

Sicer sem pa mnenja, da vsi IT-jevci potrebujejo pobeg od interneta, čeprav si tega nočejo priznati (vsaj na mirnem morju.) Menim, da se človek takrat res spočije. Če malo premislim, se v bistvu na razburkanem morju še bolj spočije, kar takrat popolnoma pozabi na vse domače težave, ker mora ukrepati. Na koncu ima pa še občutek izpolnjenosti, ker je preživel nekaj, o čemer bo lahko pripovedoval, ko pride nazaj v službo, ali napisal, ko se bo prvič lahko priklopil v internet.

Vse preveč internet kavarn obstaja in vse več hotelov ima brezplačni internet ali wi-fi povezavo. Redkokateri IT-jevec premore toliko discipline, da se v vsem tednu ali dveh ne priklopi na službeno e-pošto in pogleda, ali je kaj nujnega. (Če bi bilo kaj nujnega, bi te že poklicali!) Tudi tisti najbolj zagrizeni odvisniki od monitorjev in monitorčkov bi celo znali spoznati kakšno simpatično dušo, ki bo tistih nekaj dni na dopustu preusmerila misli na teme, ki nimajo zveze z vsakodnevnim življenjem, in tako pripomogla, da človek malo odklopi.

Poznam jih nekaj, ki bi imeli resne psihične težave, če bi jim to samo predlagala.

Sicer pa, kaj menite o tem, da vsa ta tehnologija ubija pustolovski duh? Ko prideš nekam, kjer še nisi bil, je ravno tisto raziskovanje, kje je najbližja trgovina, gostilna, ipd., nekaj zanimivega ali celo sproščujočega (razen če nisi preveč lačen). Ogovoriš kakšnega domačina, ga vprašaš, kje so stvari najboljše, kaj bi priporočil ... malo navežeš nove stike. Če te že med potjo GPS opozarja, da sto metrov naprej zračne linije in potem na levo obstaja neka gostilna, se lahko zgodi, da je ni več, ko prideš tja. (Vendar pa petdeset metrov nazaj in na desno obstaja pred kratkim odprta, z odlično hrano, kamor se obiskovalci vozijo od daleč in tam se »ful dogaja«).

Ko potujem tako po kakšnih prestolnicah, se mi največji tepci zdijo turisti s prevelikimi nahrbtniki in otročjo kapico za zaščito pred soncem, ki v rokah držijo Lonely Planet in natakarja v nabito polni gostilni z odlično hrano sprašujejo, kje je pa tista, ki bi morala biti tukaj blizu in je znana po tem, da je v njej nekoč jedel, ne vem ... Robert Langdon. Če ni bistvo ture »po poteh tega in tega«, potem si sam ustvarjaj svoj Lonely Planet, ne samo slediti drugim. Je bogatejša in bolj izpolnjujoča izkušnja. In ne pozabi kdaj načečkati imen oseb, krajev ali gostiln na kak prtiček, da jih boš potem lahko doma za računalnikom objavil ali pa celo ohranil stike z osebjem, ki te bodo čez nekaj let s še večjim veseljem sprejeli in se boš spet v tujem kraju počutil kot doma.

Čeprav vneto zagovarjam elektronska nadomestila za razna področja življenja, pa vseeno menim, da se glede navtike, morja oz. večje količine naravnih voda v kombinaciji z elektriko ne gre šaliti. Ne glede na vse elektronske rešitve, ki pridejo, bo vedno treba ohraniti stare, »peš« navade. Včasih se te izkažejo za prijetnejše, tudi če si samo turist in pohajaš naokoli. Edino ne smeš biti tisti zadrti računalniški geek, ki se boji ogovoriti neznance.

Moj mikro, marec 2011 | Tanja Čavlovič