Morda, če bi bilo recimo več prometnih zadev v enem. Detektor radarjev in cestnih kamer, prometne informacije in opozorila o prometnih nesrečah, načrti za obvoz, »kje sem pustil avto«, pregled prostih parkirnih mest ob vstopu na parkirišče in GPS. Kaj se bolj splača, plačati kazen 500 evrov ali kupiti pametni telefon za 250 evrov in si potem brezplačno prenesti kup koristnih aplikacij? Kaj je tisto, kar imamo vsi skupnega?

Nekaj dni po tistem, ko sem oddala prejšnjo kolumno o igricah, sem naletela na konec hrvaške oddaje, kjer so govorili o mobilnih aplikacijah, ki pridejo prav pri nesreči. Jasna in z grafikami opremljena navodila, kako oskrbeti poškodovanca, oskrba ran, osnove o masiranju srca (ki so, priznajmo, vsakič drugačne). Obstajajo tudi na temo rehabilitacije po poškodbi in podobne. Kar občutek krivde me je zajel, češ, jaz pa pišem o Fincih in njihovih zaslužkih od prodaje igric za pametne telefone, namesto da bi širila vest o vseh teh koristnih stvareh, ki obstajajo.

Na spletnih straneh sosedov sem tudi izvedela, da Zara ponuja svojo mobilno aplikacijo s pregledom trenutne podobe oblačil. Zaro sem že omenjala v kolumnah, ker je zelo napredno podjetje in dela z »možgani« (v bistvu prav že manipulira), tokrat si pa kar upam še enkrat, saj vem, da moški ne marajo »nabiralništva« po trgovinah in bi raje ponudbo moških oblačil najprej pogledali po internetu. Če je sploh kaj vrednega ogleda, da ne hodijo tja po nepotrebnem. Med Androidovo ponudbo spletnih aplikacij sem našla tudi ponudbo trgovine H&M. (Naknadno zdaj omenjam razočarane ocene uporabnikov Zare, saj gre le za povezavo do spletne strani).

Najbrž je poleg mene še kdo, ki še ni postal lastnik pametnega telefona, ker dobro ve, da se nikakor ne spravi uporabljati niti tega, kar trenutni mobilni telefon omogoča. Pri nekaterih dolgo traja, da prenesejo slike z zadnjega dogodka iz telefona v prenosnik in jih pošljejo prijateljem. Po brskanju po spletni ponudbi mobilnih aplikacij ima najpestrejšo ponudbo Android. Če si jutri kupim pametni telefon, so prve, ki bi jih zagotovo uporabljala, tiste, ki jih že zdaj uporabljam v prenosniku. Google Zemljevidi, Google Translate, Skype in eBay. Tiste, ki bi me pripravile do tega, da si ga kupim, so pa Kindle za branje knjig, slovarji, aplikacije za vodenje financ, zbirke kuharskih receptov (nekaterih slavnih kuharjev ni več toliko videti po TV-ju, ker so zdaj v aplikacijah), GPS-sledilnike tekov in izletov v hribe, vreme SLO, odpiralni časi, morda kdaj ponudbo H&M in Zare, pregled prostih parkirnih mest ob uvozu na večja parkirišča (morda nekoč pregled prostih privezov ob uvozu v marine), osnovne fraze v tujih jezikih, akcijske ponudbe letalskih prevoznikov, turističnih agencij, odprtje novih restavracij, kavarn in klubov ...

Pogrešam pa aplikacijo, ki če je nihče ne naredi, mogoče jo bom naredila jaz. (Če kdaj najdem programček za hitro izdelavo aplikacij.) Ker smo Slovenci dokaj športen, šparoven in gozdni narod, bi naredila aplikacijo za pregled rastlin, zdravilnih zelišč in gob po slovenskih gozdovih, hribih, skalovjih ipd.

V letih, ko si najmanj hvaležen za neverjetne priložnosti, ki so ti dane (po mojem od 20-ih do 30-ih) se zgodi, da te druščine popeljejo na neverjetne lokacije, restavracije, terase, zasebna posestva, kjer te nekaj prevzame, čutiš, da si na pravem Krasu, recimo, ali na pravi kmetiji, poizkusiš kakšne adrenalinske športe, potem pa, ko se to neha in mine kar nekaj let, ugotoviš, da bi vse naredil, da bi šel še enkrat tja. Iščeš približke, sanjaš, kako bi naredil pri sebi doma ... Ugotoviš, da so bile to tisto dobro hranjene skrivnosti in da se ti zdaj niti približno ne sanja, kako se imenujejo, kako do tja priti, ker takrat sploh nisi bil pozoren na vožnjo do lokacije.

Zato bi jih zdaj, ko jih kar nekaj poznam in mi jih življenje razkriva sproti, navdušeno delila z vsem svetom, toda ne smem, ker morajo ostati neobiskane, neonesnažene in neposeljene. Vsa sreča, da se novi (ali zelo zelo stari) hoteli, »kafiči« in restavracije ne znajo dobro promovirati. Zato kar nekaj časa ostanejo rezervirani samo zame in za moje. (Nekateri so tako dragi, da upam, da bo nekega dne dovolj denarja, da jih vse peljem tja za kakšno okroglo obletnico.) Ko sem tam, se ne pustim motiti zaradi malenkosti, ki niso po mojem okusu, ampak želim biti čim dlje. Kaj pa če naredim aplikacijo o teh dobro varovanih skrivnostih, do katere bi dobili dostop samo tisti, ki bi si ga po mojih merilih prislužili, potem pa ... Do not talk about the Fight Club!

Moj mikro, junij 2011 | Tanja Čavlovič