Omenila bom primer IBM-ove menedžerke, ki mora ekipo petih oseb poslati v Manilo, da vzpostavi klicni center. Vnese datume ter klika menije za opis dela in potrebnih veščin. Nato prejme rezultate, ki priporočajo določeno ekipo. Upoštevane so vse veščine, kdo govori kateri jezik, ali živijo v bližini letališč, ki omogočajo neposreden let tja, eden od njih je predrag, tako da tistega izloči in izbere cenejšega, ki ni tako sposoben, a če ga da na hitro izobraževanje, ki stane vsekakor manj kot urna postavka cenjenega eminentnega inženirja, bo kos nalogi. Seveda so v preteklosti morali zbrati vse te podatke o svojih zaposlenih in jih vnesti v zbirko, zdaj pa iskalni algoritmi in razni parametri odločanja na podlagi teh podatkov mečejo ven najprimernejše.

Globoko prikrito raziskovanje, kdo je s kom povezan, zdaj skoraj ni več potrebno, odkar je tu Facebook. Morda pa je omembe vredna programska oprema, s katero zdaj delajo študentje univerze Carnegie Mellon v Pittsburghu. Ta razčleni vso elektronsko pošto in nariše več diagramov organizacije, ne da bi jo bilo treba sploh brati. Eden od teh kaže, kdo je komuniciral s kom. Zelo dobro je vidna neformalna mreža ljudi, med katerimi je komunikacija postala obsežnejša ob propadu naftne družbe Enron, saj je na dan poslala približno tisoč sporočil in postala središče za posredovanje notranjih informacij. Rastoča mreža zaposlenih je izmenjevala vse resnejša poročila in govorice o težavah družbe – hkrati pa so si medsebojno pomagali pripraviti se na življenje po propadu Enrona.

Medicinske nadzorne naprave se že štejejo za neizogibne. Prebivalstvo se stara. O telemedicini se že toliko govori, vsako leto sem na predavanjih na to temo na blejski eKonferenci, v kolumnah sem že omenjala moje dvome o zdravljenju kožnih bolezni na daljavo. V knjigi Numerati je omenjena »čarobna preproga«. Ploščice na kuhinjskih tleh vsebujejo mrežo senzorjev teže, ki z analizo naših korakov izdajo vse mogoče podatke. Ali je ena od nog bolj obremenjena (človek šepa), ali je sistem zaznal razporeditev teže po večji površini (oseba je padla po tleh) ipd. Nadzor, ki naj bi nam bil v pomoč, lahko tudi izdaja naše slabe življenjske razvade zavarovalnicam in bankam, ki lahko potem te uporabijo kot izgovor za povišanje premij.

Nekako se mi zdi, da je še vedno najmočnejše zbiranje podatkov na področju trgovine. Torej trgovske verige. In to je tudi pri nas. V zameno za nekaj centov popusta ob nakupu in predložitvi kartice zvestobe so ljudje pripravljeni dati kar veliko svojih osebnih podatkov. Saj je fino, če vedo, da kupujem ogromno opreme za vrt, in mi potem ponudijo konkreten popust, če se odločim za nakup bazena in jih najamem za vgradnjo, toda ne bo ostalo pri tem. Podatki se razvrščajo, ljudi se meče v razne skupine ljubiteljev točno določenih sladoledov, točno določene blagovne znamke in v ZDA gre to tako daleč, da ob vstopu v trgovino prisloniš svojo kartico zvestobe na pametni voziček, ki ti izpiše seznam artiklov, ki jih najpogosteje kupuješ tam, potem te pa še pelje mimo akcijskih izdelkov, za katere predpostavlja, da te zanimajo (na podlagi tvojih prejšnjih nakupov), do izdelka, ki je trenutno v akciji, zato ker je proizvajalec plačal trgovski družbi, da te bo peljal tja do njega.

Ankete se izvajajo že na tak način, da se na podlagi izračunov v preteklosti določenih vprašanj sploh ne vpisuje, saj programi s tistimi pametnimi algoritmi lahko s 95- odstotno natančnostjo napovejo, kako bi določeni ljudje odgovorili na ta vprašanja, tako da se jim pošilja skrajšane verzije. In sem se smejala zadnjič, ko se mi je telefonistka predstavila, da kliče iz »inštituta« Mediana. Navadna raziskovalna hiša da se ima za cel inštitut …

Če se vrnem na verige trgovin, mi pride na misel neka slovenska, katere lastnik se sploh ne zaveda, kakšno moč bi imel, če bi sledil navadam svojim kupcem ali pa uporabljal programsko opremo, ki bi filtrirala in prihajala do sklepov o navadah kupcev. Te bi lahko prodajal političnim strankam, katerih kandidati bi pred naslednjimi volitvami svojim volivcem ponudili skoraj točno tisto, kar hočejo, saj bi vedeli, kaj je to, ker jih preučujejo že dolgo časa. S tem bi dobil tolikšno moč, da bi lahko uveljavljal zakone, ki so mu po godu. Z Urbano bi se tudi dalo pridobivati ogromno podatkov o prebivalcih, tudi če jih ne poznaš po imenu. Če ti algoritemski program vrže ven rezultat, kje se je največje število tvojih prebivalcev mudilo in po katerih poteh se je vozilo, hitro predvidiš njihove interese in navade.

Moj mikro, julij-avgust 2011 | Tanja Čavlovič