A kot vsaka taka stvar v preteklosti ima tudi ta napredek precej stranskih učinkov. Industrijska revolucija je prinesla izredno povečanje produktivnosti, a tudi velikanske družbene spremembe in onesnaževanje, cepljenje atoma je prineslo možnost pridobivanja ogromne količine čiste energije, a tudi možnost sevanja in atomsko bombo, elektronska pošta je prinesla odličen način komuniciranja, a tudi spam in še kaj. Tako je pravzaprav z vsemi stvarmi, povezanimi z internetom. In tudi internet sam. Ljudje smo pač samodestruktivni in v nobeni stvari ne znamo uporabljati le dobre strani. Če ta »le« sploh obstaja.
Vzemimo socialna omrežja. V starih dobrih časih (beri: pred tremi, štirimi leti) je bilo vse jasno in simpatično. V Facebooku, Twitterju in še kje smo imeli prijatelje in z njimi delili »dobro in zlo«. Oni so na zaslon izpisovali svoje občutke, izkušnje in misli, mi svoje in vsi smo brali vse od drug drugega. A število ljudi, ki smo jih spremljali, je eksponentno raslo in sledila je eksplozija. Zgradila se je nekakšna družbena norma, po kateri mora biti vsak, ki ga poznamo, pa tudi če bežno ali prek koga tretjega, naš »prijatelj«. Kar naenkrat imamo na stotine prijateljev. In njimi delimo svoje občutke, misli in izkušnje. Po logiki stvari bi morali tudi mi spremljati njihove občutke, misli in izkušnje, a ugotovimo, da to preprosto ne gre ali pa da nima smisla. Nekaj zato, ker je mnogo teh »prijateljev« takšnih, da z njimi nimamo nič kaj dosti skupnega, nekaj zato, ker nam je sladko vseeno za vse ***Ville, kdaj gre kdo spat ali je vstal, še najbolj pa zato, ker je vsega skupaj preprosto – preveč. Obstaja namreč nekaj, kar sociologi imenujejo Dunbarjevo število. To je postavljeno na 150, gre pa za teoretično mejo števila ljudi, s katerimi lahko vzpostavimo stabilne socialne odnose. Pri Facebooku, Twitterju in podobnih to pomeni, da če imate več kot 150 »prijateljev« (nekaj deset gor ali dol), ti niso več osebe, ampak postanejo zgolj komentarji, saj izgubimo zmožnost smiselnega komuniciranja. In se je pokazalo to, kar se je pri industrijski revoluciji, cepitvi atoma in še čem. Zdaj smo v fazi, ko smo zaradi pretirane socializacije postali nesocializirani.
In kako dalje? Zdaj smo, kar zadeva socialna omrežja, v fazi, ko vsi kričimo, poslušajo pa le redki. Zato se bodo socialna omrežja morala začeti deliti v skupnosti, v katerih bomo ljudje našli sebe in sebi podobne. To namreč delamo tudi v vsakdanjem življenju. Tam smo v službah in šolah, smo člani športnih in kulturnih društev, smo člani družine, prebivalci ulice, mesta, države … Če zdaj v Twitterju objavimo, da smo srečno prispeli na dopust, je to prav malo mar veliki večini ljudi, ki nas tam spremljajo, zanima pa recimo družino. Zanimiv članek v reviji ali v spletu bo recimo zanimal sodelavce, to, da ste na tekmi in da je padel gol, pa morebiti vaše športne sozanesenjake. Nekaj podobnega oziroma na podobni filozofiji pravzaprav temelji Google+, kar je sicer v redu, a za zdaj brezpredmetno, saj je za zdaj marginalen igralec na tem področju. Ko bosta to naredila vsaj Facebook in Twitter, lahko začnemo razmišljati o tem, da bomo spet socialni. Dokler ne bo teh skupin preveč in se bo zgodba ponovila.
Moj mikro, september 2011 | Zoran Banovič
