Makedonija je zanimiva, predvsem pa lepa država. Na obisku leta 2009 smo imeli občutek, kot da se je čas ustavil in da se zadnjih dvajset let v tej državi ni nič naredilo. Tokrat nas je pričakalo gradbišče. In to kakšno! Skopje je bilo močno poškodovano v potresu leta 1963, pri obnovi pa so pomagale vse jugoslovanske republike. Zgradili s(mo) novo, moderno mesto, a kot se je izkazalo, brez zgodovine. Zato že nekaj časa poteka gradbeni projekt 2014, ki naj bi mestu vdihnil dušo. Stavbe v središču mesta oblagajo z baročno fasado in tako umetno 'starajo' mesto. Začetek vstopa krasi slavolok zmage, na glavnem trgu se bohoti največji spomenik Aleksandru Velikemu, ki mu družbo dela vrsta kipov s podobami junakov makedonske zgodovine. Med njimi so tudi takšni, ki si jih lasti več držav. Na drugi strani kamnitega mostu čez Vardar pa Aleksandru z mečem maha njegov oče Filip II. Grki so seveda ponoreli, saj si obe zgodovinski osebnosti lastijo tudi sami, Makedoncem pa je vseeno, saj jim Grki nočejo priznati imena države, Srbi ne avtonomije makedonske pravoslavne cerkve, Bolgari pa ne jezika. V takšnih razmerah je skoraj logično, da želijo Makedonci zgraditi svojo identiteto, čeprav to pomeni, da mesto spreminjajo v umetni Las Vegas. Pod Aleksandrom je namreč vodomet z vodnimi učinki, ki jih spremlja glasba, ponoči pa tudi luči. Kip se le premika ne.

V razmerah, ko je povprečna plača malce višja od 300 evrov, pet turških kav pa na tržnici stane 100 denarov (1,5 evra), mora svojo poslovno priložnost iskati družba One. Ki ima hkrati močno konkurenco. Nemški Telekom je pred leti kupil makedonskega nacionalnega operaterja, to je tudi razlog, zakaj so Grki, katerih lastniki so prav tako Nemci, morali prodati družbo Cosmofon (danes One). Kot tretji so na trg vstopili Avstrijci, ustanovili operaterja VIP in zgradili omrežje, kot pa se govori, so večino opreme zanj preprosto prinesli od nekod drugod. Menda so jo kupili v eni od tistih držav, katerih ime se konča na -stan in za katero večina Evropejcev ne ve, da sodi v Evropo. Začeli so cenovno vojno, za makedonskega državnega regulatorja pa pri Telekomu tako ali tako pravijo, da ščiti le največjega operaterja. Bolj v šali pravijo, da bi radi videli, ko bi šel naš regulator v Makedonijo, njihov pa bi se preselil k nam.

Družba One naj bi bila po prepričanju vodstva na dobri poti k okrevanju in zelenim številkam. Kljub temu pa je zdaj že jasno, da je prihodnost vseh Telekomovih naložb zunaj Slovenije vprašljiva. Skoraj gotovo je, da bo država Telekom poskušala prodati in da si najbolj želi za lastnika nemški Telekom. Ta je enkrat že poskušal in poznavalci znajo povedati, da mu ni uspelo tudi zato, ker je hotel kupčijo izpeljati prek Madžarov oziroma Hrvatov. Slovenski politiki pa so in si verjetno še vedno želijo, da bi Nemci kupili Telekom neposredno, kar je edino zagotovilo, da bi bil Telekom znotraj skupine kolikor toliko avtonomen. Tu pa se pojavi vprašanje, kaj bo s Telekomovimi podjetji v tujini. Mogoča sta dva scenarija. Prodaja Telekoma v enem ali v dveh korakih. V prvem primeru bi kupec kupil vso skupino Telekom, takšno, kot je, v drugem primeru pa naj bi Telekom najprej tuja podjetja odprodal in bil šele tedaj na voljo potencialnim kupcem kot operater, ki deluje le v Sloveniji. Tudi v prvem primeru sta usodi podjetij Ipko in One vprašljivi. Nemci so v Makedoniji že prisotni, kar pomeni, da bo One spet na prodaj. Prav tako se Nemci zanimajo za nakup kosovskega operaterja, kjer pa je težava tudi v neurejenih telekomunikacijskih vprašanjih med Kosovom in Srbijo. Če torej Nemci najprej kupijo kosovskega operaterja PTK, bodo morali v primeru nakupa Telekoma odprodati podjetje Ipko. Vprašanj je veliko, odgovor pa malo. Slovenija pa bo morala Telekom prodati, saj si ne moremo privoščiti še enega poloma z njegovo privatizacijo. V zadnjem desetletju smo iz privatizacije Telekoma naredili gordijski vozel. Kako ga je rešil Aleksander, pa vemo – presekal ga je z mečem!

Moj mikro November December 2012 | Marjan Kodelja