Uber je inovativna storitev in ima uporabno vrednost za vse vpletene. O tem ni nikakršnega dvoma. Vsak se lahko prijavi in opravlja prevoze v mestih, kjer je storitev na voljo, iskalci prevoza pa v mobilni aplikaciji vidijo najbližjega. Cene so nižje kot pri taksi službi, ki ji je Uber tekmec. Del kritik in pregona nad Uberjem prav gotovo izvira od tam, saj ga ti vidijo kot nelojalnega tekmeca, in gotovo vse nimajo osnove. Vendar bi morali upoštevati tudi kritike, ki so na mestu. Ni pomembno, kdo jih izreče.

V svoji preprosti osnovi je Uber platforma, osnova za dogovarjanje za prevoz. Nič dosti drugačna od spletne storitve prevozi.org, le da ta ni tako zelo tehnično izpopolnjena. Med njima pa je tudi ena bistvena razlika. Prevozi.org so mesto, kjer se ljudje dogovarjajo za prevoz, neke vrste oglasna tabla, in ne dobijo deleža od plačil zanje. Uber, po drugi strani, od vsakega plačanega prevoza pobere svoj 20-odstotni delež. Zato bi moral sprejeti tudi svoj delež odgovornosti za stvari, ki se zgodijo, in upoštevati standarde javnega prevoza. Kot morajo to spoštovati in upoštevati taksi službe oziroma vsi, ki izvajajo javne storitve.

Ne gre za ščitenje privilegijev podjetij, ki jim država podeli licenco, gre za zdravo pamet. Javnega prevoza ne more nuditi vsak, ki bi si to želel. Ne more ljudi okoli voziti z vozilom, ki bo razpadlo za prvim ovinkom, voznik ne more biti psihično neuravnotežena oseba in podobno. To je pomembno, ne znesek koncesij, ki jih od izvajalcev javnih služb poberejo države. Česar Uber ne zagotavlja, so standardi javnega prevoza in odgovori na vprašanje, kdo je kriv in kaj storiti, če …

Teh če-jev pa zadnje čase ni tako malo. Najbolj svež je poskus posilstva Indijke, ki je prevoz našla prek Uberjeve storitve. Ponudnik se ne more izgovarjati, da je kriv le voznik. Seveda je ta kriv, vendar je odgovornost tudi na njihovi strani, saj so mu oni omogočili, da izvaja storitev prevoza. Kot tudi v primerih, kdo krije škodo za poškodbe v primeru nesreče, kdo odgovarja, če je voznik pijan, pod vplivom drog in tako naprej. Javne službe imajo to rešeno, Uber odgovornost prelaga na svoje voznike.

Ko se dogovarjamo z voznikom prek strani prevozi.org, nam je jasno, da je to kot štopanje in da nikoli ne moremo biti popolnoma prepričani o svoji varnosti. Drugače je, ko naložimo aplikacijo Uber. Prevoze iščemo prek nje, zaupamo storitvi, saj je povsod enaka in povsod pod istim imenom, ter podzavestno pričakujemo, da so stvari rešene kot pri taksi službah, le da so prevozi cenejši. Pričakujemo določeno raven varnosti in zagotovo ne pričakujem voznika-posiljevalca.

Uber ni osamljen primer, kaže na trend, ki se ga gredo spletni ponudniki. Vsi imajo enak cilj. Narediti spletno platformo, v kateri se bo poslovalo, ne da bi morali veliko storiti, denar bo pritekal sam od sebe, hkrati pa ne bodo za nič odgovarjali. S podobnimi težavami se spoprijema tudi storitev za »posojanje« stanovanj airbnb.com. Nič nimamo proti ekonomiji deljenja (tinyurl.com/kwk5cve), zdi se nam še kako potrebna v današnjem svetu. A ko gre enkrat za storitev, ki nima »humanitarne« note in je narejena za služenje denarja, potem je to posel. Za posel pa morajo veljati enaki standardi in pravila, pa če ta poteka na spletu ali v resničnem svetu. To je bistvo problema Uberja in njemu podobnih storitev.

Moj mikro Januar Februar 2015 | Marjan Kodelja |