Sem sodi tudi tiskanje raznih letakov z nasveti »vedno imejte pol tanka goriva v avtu, nakupite konzerve« in podobno. Iz tistih časov naprej so se vsi od Združenih držav Amerike učili te metode novinarstva za pritegovanje pozornosti, prikazovanje vsega hujšega, kot je, ustvarjanje vsesplošne panike in podobno. Danes pa je stanje resno, TV-mediji to metodo uporabljajo že v taki meri, da je preseglo vse meje in malo so že pozabili, kje so se tega naučili. Vlada je pozabila pristaviti tisto »ker bomo mi poskrbeli za vas«. Zdaj je samo še zastraševanje, ko pa proces pride do tega, da moramo vsi slišati, kaj bo rešitev, je pa ni. Tako daleč pa še nihče ni naštudiral ali prekopiral iz tujine.

Menim, da so razna zastraševanja, poročanja o situacijah, ki ne morejo iti na boljše, ampak samo na slabše, in da rešitve ni, samo v škodo poslušalcem in gledalcem. Ljudje se ne morejo niti skoncentrirati, da bi razmislili. Če nisi optimističen, se ničesar ne lotiš, in če se ne lotiš, ti ne more uspeti.

V poročilih že beremo o ubojih, ko en zakonec pokonča drugega, brat pokonča sestro, vse manj je tolerance v družinskih odnosih. Starši se spravljajo na doštudirano mladino, da kdaj se misli osamosvojiti in začeti skrbeti zase, in ta pritisk je zdaj še večji kot pa do prekratkim.

Nekatera podjetja ali posamezniki v podjetjih malce preveč očitno ubirajo strategije, iz katerih je zaznati njihov strah. Strah pred propadom ali kaj? Šokirali so me internetni preprodajalci prenosnikov. Halo, pustite prenosnike tistim, ki so s tem namenom na trgu, lotite se raje česa naprednejšega v telefoniji ali kabelski televiziji. Poskusite dobaviti internet še vsem tistim na najbolj zahojenih ruralnih področjih, pa boste zaslužili s položnicami. Mobitel ponuja leasing za avtomobil ...

Na primer, na področju računalniške in elektroopreme je bilo konec poletja začutiti, da se prodaja nekako umirja. Morda celo malo preveč za ta čas, ko se začenja novo študijsko leto. Potem pa je prišla rešitev: poplave. Raznim zbirateljem krame, »hrčkom« je zalilo staro premoženje v kleteh, ki jih bodo morali nadomestiti. Groza me je in sočustvujem z družinami z nizkimi prihodki, ki so izgubili premoženje, pa tudi s podjetji, ki jim je uničilo nezavarovane zaloge in dokumentacijo, toda kak »foter«, morda celo politik, poslanec, ki je zaviral gospodarstvo s šparanjem neke stare krame in je iz te baby boom generacije, ko ima preveč denarja in ga tišči pri sebi, pa naj gre le malo po novih nakupih. Da bo vsaj še nekdo malo zaslužil. V času te krize sem nekoliko pozornejša na te ljudi, ki tožijo o prenizkih prihodkih, obenem pa se preobjedajo in kupujejo kramo ki je v »akciji« in je res ne potrebujejo. Ko vidim preobilne z rokami v akcijskih košarah nakupovalnih centrov, me kar srh spreleti. Potem pa si še zaradi preobjedanja nakopljejo razne bolezni in črpajo zdravstveno blagajno ...

Zdaj pa še te stavke. Razni vodje stavkovnih odborov morajo pač upravičiti svojih 5000 evrov plače in ih nič ne zanima, ali bodo delavci kaj dosegli, ali bo njihova stavka obrodila kakšne rezultate v trenutnih ekonomskih časih. On mora »zbuditi« delavce, jih opomniti na njihove slabe razmere in potem pa se spretno umakniti in pustiti, da se začne spopad, saj potem je lahko miren in reče, da opravlja to, za kar je plačan! Na srečo lahko dramatične in zastraševalne dnevne novice uporabi kot razlog, da je zdaj pa čas res pravi. Še pojasnjevati ni treba, saj vsak dan vse sami slišijo. Stavka je potrebna, ljudje morajo priti na boljše, toda ob tem se dela škoda gospodarstvu, ker prihaja do upada prihodkov. In organizacijam in vladnemu proračunu. Tudi vsi tisti, ki služimo, ki plačujemo davke v državno blagajno, moramo zdaj malo bolje vpreči in še več zaslužiti, da bo bolje za vse brezposelne, bolne, invalidne, nesposobne, psihično zlomljene, odpuščene, imigrante ...

Denar se mora obračati, od nekod mora priti. Vzemimo javne uslužbence. Dobro, razen tistih na vrhu, ki si res ne zaslužijo plače, kot jih imajo, bi pa vsi tisti manj plačani uradniki morali obdržati svoje službe in plače. Zakaj? Zato, da ima vsaj nekdo denar, da kupuje to, kar drugi ponujamo na trgu. S tem se ga majhen delež vzame iz proračuna za plače vladnih uslužbencev, saj to vladni uslužbenci zapravijo pri nas vseh drugih, ki ne delamo za javno upravo.

Prej bi bilo treba narediti kak embargo na uvoz tujega blaga, kakršno proizvajamo tudi v Sloveniji. Že s prejšnjo kolumno sem krepko zamudila rok oddaje, ker sem razmišljala, ali naj »promoviram« cenejše nakupe po eBayu, saj nočem spodbujati iztekanja slovenskega denarja v tujino. Cilj je, da Slovenci kupujemo v Sloveniji. Prodajamo pa v tujino, če se le da.

Moj mikro, november 2010 | Tanja Čavlovič