Metoda je razmeroma preprosta: vzamemo ceno, ki smo jo plačali za dobrino, in jo delimo s povprečnim časom, ki je potreben za njeno konzumacijo. V tej luči lahko nekatere najdražje dobrine nenadoma postanejo najcenejše.
Za primer vzemimo (recimo) pivo ali kakšno drugo vašo najljubšo pijačo, ki jo običajno naročite v gostilni. Za povprečno ceno dveh evrov dobimo pol ure počasnega užitka. To pomeni, da je cena uživanja nekako štiri evre na uro. Cenejši je recimo kino, saj za dobre štiri evre (in pol) dobite vsaj uro in pol, največkrat pa kar dve uri uživanja, s čimer je kino nekako, zaokroženo rečeno, enkrat cenejši od pijače.
Knjige so do nedavna v Sloveniji spadale med zelo drago blago. Skorajda je ni bilo izpod 5 tisoč pokojnih tolarjev, običajna cena pa je bila tam okoli 7 tisočakov. Pred nekaj leti se je knjiga končno znebila ekskluzivnosti trdnih platnic in je (končno) postala množično potrošno blago, ki se prodaja tudi v špecerijah velikih nakupovalnih središč, cene pa so padle na vsega 9 do 12 evrov (najnižji cenovni razred). Ker naj bi povprečno knjigo (govorimo o leposlovju), še zlasti kakšno napeto kriminalko, brali najmanj 10 ur, gre za najcenejšo obliko zabave (zavoljo računa trenutno zanemarimo cenejši dostop do knjig, kot so denimo knjižnice), saj cena ene ure užitka stane le okoli en evro.
Verjetno se sprašujete, zakaj toliko klobasamo o tem v Mojem mikru. Saj to je vendar računalniška revija, mar ne? Brez skrbi, povezava bo takoj očitna. V računalniškem svetu zabavo enačimo seveda z računalniškimi igrami. Če so ob zori te industrije igre lahko trajale po cele tedne, mesece, nekatere pa celo leta (npr. Elite), je jasno, da tako poceni in dobre zabave zlepa ne bomo več deležni. Ob ceni 20 evrov je ura igranja ene same takšne igre stala le toliko centov, da bi jih lahko prešteli na prste ene roke.
Z rastjo in spreminjanem narave industrije računalniških iger je prišlo do več pojavov: večji proračuni, višje cene iger ter vse krajši čas igranja. Še pred 15 leti je imela povprečna igra nad 40 ur igranja, in tiste, ki so bile krajše, tam okoli 15 ur, so bile deležne bodisi nižje cene ali pa velikega grajanja javnosti. Žolč se je največ polival po LucasArtstovi pustolovščini Full Throttle, ki je za polno ceno 50 dolarjev ponujala le okoli 6 (šest) ur igranja. Do danes so se igre spremenile še bolj – nihče več se ne pritožuje, ker lahko Doom 3 končate v vsega 15 urah, in to za polno ceno. To je danes normalno. V kategoriji iger, ki imajo od 30 do 40 ur igranja, so danes le še igre FRP in morda kakšna strategija v realnem času. Skratka, za več denarja skozi leta dobivamo vse manj. A o tem so ptički na vejah piskali in cvilili že tako dolgo, da so si popolnoma opraskali grla in danes pravzaprav tega nihče več ne zanima, niti potrošnikov. To je sprejeto dejstvo. Za najboljši izkoristek se itak velja prijaviti v kakšno omrežno masivno spletno igro.
Poleg iger za polno ceno seveda obstaja še tržna niša iger, ki se prodajajo kar prek spleta, namenjene pa so občasni razbremenitvi uporabnika. Gre večinoma za kratke preproste arkade ali logične, miselne igre, s katerimi si zapolnite čik pavzo. Prodajajo se za tretjino ali polovico redne cene, prinašajo pa nekje med 4 do 7 ur igranja, se pravi nekako eno popoldne. S tega vidika še vedno lahko najdete cenejšo zabavo (kino, knjige), toda včasih se med temi igrami najde kak biser, ki za svojo ceno ponuja na desetine ur igranja. Izkoristek je tako presežen bolj, kot so avtorji igre pričakovali in morda želeli.
Če omenimo samo dve takšni igri, sta to Gemsweeper in Cradle of Rome, katerih demostracijske različice, ki omogočajo uro brezplačnega igranja, najdete na www.reflexive.com. Gre za preprosti miselni igri, ki zahtevata malce refleksov, obe pa sta izjemno dobri variaciji na temo tri-v-vrsto, od katerih lahko še prehitro postanete preveč odvisni. Glede na količino časa in kakovost konzumiranja lahko rečemo, da za plačano ceno dobite veliko več, kot ste sicer vajeni.
Objavljeno: Moj mikro, Januar 2008 | Matej Frece
