Ko bi vsaj nekdo točno videl, s čem se trenutno ubadam, kaj iščem v spletu, in namesto da prebrskam vse možne variante in pišem pooblaščenim podjetjem, samo dobim servirane informacije. Na primer: Ker svoj mobilnik uporabljam kot MP3- predvajalnik, sem poleti med tekom izgubila pokrov za baterijo. Seveda zaradi glasne glasbe tega nisem slišala, zato sem prečesavanje po terenu opravila naslednji dan, toda ni ga bilo. Nekaj dni pozneje sem ob pisanju SMS-a, ko me je neki gospod priganjal naj čim prej odparkiram, izgubila tudi pisalo. Tik pred prečkanjem meje na poti na dopust. Cena pokrova je pri pooblaščenem slovenskem serviserju 22,03 evra, pisala pa 11 evrov. Ali če povem drugače: na eBayu je cena pokrova 6,74 evra skupaj z všteto poštnino, cena pisala, pravzaprav dveh v kompletu pa 4,29 evra. Skupaj s poštnino. Torej, ker sem še malce pobrskala po spletu, lahko prihranim 22 evrov, pa še rezervni deli bodo prispeli na dom in ni se mi treba nikamor voziti. V bistvu sem še zgrešila ponudbo celotnega ohišja po delih, ki bi ga lahko naročila za 1,99 dolarja. Zakaj mi ni tega pajek serviral? Da sem do vseh teh informacij prišla sama, je trajalo kar nekaj časa. Vmes sem iskala tudi kakšne rabljene mobilnike z »razlitim« zaslonom, v Bolhi, da bi od iz teh samo pobrala rezervne dele. Ker sem si vzela čas, sem prišla res do najboljše različice. In če bi to potuhtali razni pajki in mi že vnaprej ponudili vse te možnosti, bi to vse našla prej in v vmesnem času med telefoniranjem ne bi bila videti kot žena serviserja mobilnih telefonov.

V knjigi Johna Battelleja z naslovom Iskanje, ki sem jo v izposojo uspešno izprosila od založbe Pasadena, pa lahko lepo preberemo, (ali pa kje v spletu, če že ne marate knjig), da se zadaj v Googlu skriva še marsikaj. Ne iščejo samo prodajalci svojih potencialnih kupcev. Pri nas so določene stvari še v mejah normalnega, pri Američanih se pa dogaja tale srhljivka: ko človek vpiše v Google telefonsko številko in pritisne Enter, dobi na zemljevidu MapQuest pot do doma imetnika te številke. Hišo v ulici pa lepo označi z zvezdico, da ja ne pride do kakšnih pomot. Avtor knjige je seveda poskusil s svojo in ostal brez besed.

V knjigi se tudi poučimo o tem, da je bila tista reklamna povezava v našem Gmailu, ki jo zasledimo na zgornjem modrem robu, vstavljena tja najbrž po predhodni raziskavi in branju vsebine naše e-pošte. Torej, pajki ne pobirajo samo vtipkanih besednih gesel iz raznih spletnih strani, ampak, če imate Googlov Gmail, pobira te besede tudi iz vaših zasebnih e-poštnih sporočil. V enem od člankov ali prejšnjih kolumn sem tudi že pisala o Googlovem orodju za štetje, kolikokrat vpišemo katere ključne besede, kar lahko greste preverjati kar sami. Tisto število, kolikokrat naj bi bila katera beseda vpisana, je sešteto tudi iz vpisov v naši komunikaciji po Gmailovi e-pošti. No, pa pridem do tistega mojega »ko bi vsaj«. Tukaj se to dogaja. V nekem primeru je mama sinu poslala sporočilo o jabolčni piti in ob prejemu so se sinu poleg sporočila prikazali oglasi z recepti za jabolčno pito. To so omogočili zahtevni algoritmi, ki jih je dober matematik vnesel v orodja za iskanje besed. To lahko pojasnite otroku, ko se naslednjič ne bo hotel učiti matematike, ker »je itak v življenju nikoli ne bo potreboval«. Vse več je je! In googlovci niso slabo plačani matematiki. Ves čas nam predvajajo dokumentarce o uspešnih mladeničih, ki so lastniki delnic, ki vztrajno rastejo …

V eni od oddaj, ki se zdaj že prav pogosto ponavlja, pa Googlova podpredsednica Marissa Mayer da lepo vedeti izpraševalcu, da bi lahko, če bi jih policija oziroma vlada zaprosila za poročilo o vpisih v iskalnik določene osebe, v nekaj minutah dobili celovito poročilo, in sicer za kar dolgo časovno obdobje. Torej vse, kar ste kdaj vpisali v Google. In kaj ste vpisovali? Morda kaj inkriminatornega, čeprav niste iskali zase? Kaj naj rečem? Ne vpisujte tistega, kar bi si določene uradne osebe utegnile napačno razlagati. Tudi če zbrišete, je prepozno, saj je ostalo v arhivih. Zasebnosti v spletu ni več. Tudi v elektronski pošti je ni. Morda je po eni strani tudi bolje tako.

Ravno včeraj sem v poročilih ene od tujih televizij zasledila, da so v Veliki Britaniji izsledili skupino Alžircev, ki so načrtovali atentat na papeža, in uspelo jim je to preprečiti. Prepričana sem, da je k temu pripomoglo sledenje njihovim pisarijam in komunikaciji v spletu. Preprečevanje atentatov, razstrelitev ipd., se mi zdi koristna stvar. Kaj si pa mislim o verstvih in sledenju komunikaciji duhovnikov, bi bilo pa za drugo kolumno.

Moj mikro, oktober 2010 | Tanja Čavlovič